"Ali je mogoče, da petnajst let po vojni, v kateri sem bil vsakodnevno priča neverjetnemu pogumu in požrtvovalnosti in v kateri so ljudje tvegali življenja, da bi pomagali neznancu v stiski, zdaj živimo v družbi, ki ogroženim obrača hrbet ter se pretvarja, da ne vidi grozot, ki nas obdajajo? Noben sistem ni nečloveški, dokler so med nami dobri ljudje," razmišlja režiser, ki je pred leti z Nikogaršnjo zemljo prejel oskarja, zdaj pa predstavlja drugačen, a podobno prepričljiv film. Epizoda v življenju zbiralca železa nocoj prihaja na spored Kinodvora.
Za film, ki ga je Bosna in Hercegovina izbrala za svojega kandidata za tujejezičnega oskarja in se z njim uvrstila v ožji izbor devetih filmov, Tanović ni potreboval scenarija, tudi želje po potenciranju dramatičnosti ni čutil, saj so bili že resnični dogodki dovolj neverjetni. Zgodba Nazifa Mujića in njegove žene Senade, ki ji zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja v bolnišnici niso želeli pomagati in jo kljub smrtni nevarnosti poslali domov, je Tanovića razjezila, ko jo je proti koncu leta 2011 prebral v časopisu.
Obtožba načina, kako v današnji Evropi ravnajo z revnimi
V želji, da čim bolj zvesto poustvari dejanske dogodke, je glavni vlogi prepustil Nazifu in Senadi, ki živita v romskem naselju daleč od urbanih središč Bosne in Hercegovine. Nazif preživlja družino z zbiranjem odpadnega železa, Senada pa skrbi za dom in hčerki. Film slika tisto epizodo njunega življenja, ko je Nazif nosečo Senado našel v bolečinah, jo odpeljal v najbližji zdravstveni dom, kjer jima je zdravnik pojasnil, da je plod mrtev, in ju napotil v tuzelsko bolnišnico. Čeprav jima je zdravnik pojasnil, da je Senada brez posega v smrtni nevarnosti, sta se bila zaradi neurejena zdravstvenega zavarovanja prisiljena vrniti domov. Nazifu tako ni preostalo drugega, kot da čim hitreje poskuša zbrati sredstva in ji rešiti življenje.
Film, ki je nastal tudi v koprodukciji hiše Vertigo/Emotion film iz Slovenije, je pritegnil veliko pozornosti tujih kritikov. Na londonskem filmskem festivalu so ga opisali kot "šokantno, navdušujoče nesentimentalno obtožbo načina, na katerega v današnji Evropi ravnajo z revnimi, natančneje – z Romi." Na Berlinalu je prejel veliko nagrado žirije, Nazifa, ki je novembra obiskal tudi občinstvo ljubljanskega Liffa, pa so izbrali za najboljšega igralca.