Na dan, ko se je ves svet s številnimi komemoracijami in dogodki spominjal konca prve svetovne vojne, je Televizija Slovenija predvajala prvi del francosko-kanadske dokumentarne serije v dveh delih Apokalipsa – neskončna vojna.

V nedeljo ob 20.55 je bil na sporedu 1. programa prvi del, ki nosi podnaslov Maščevanje, pokaže pa, kako so bili v resnici videti prvi dnevi in meseci po podpisu premirja, in nastavke, ki so pozneje privedli do drugega velikega svetovnega spopada 20. stoletja.

Oddaja se v leto 1918 in tista, ki so mu sledila, vrača s pomočjo barvnih posnetkov, ki ponujajo dragocen vpogled v čas, ko je človeštvo vstopilo v novo ero. Vidimo prizore rajanja v Parizu, ko so vsi verjeli, da se je spopad, ki naj bi končal vse vojne, vendarle končal.
A opazovanje veselja, poplesavanja in objemanja ljudi spremlja ob zavedanju velikih uničenj, ki so v 20. stoletju sledila, grenkoba. Množično rajanje spremlja slutnja tragike, ki se je izmučeni ljudje še ne morejo zavedati. Kakšna usoda čaka judovske otroke, ki se igrajo na vrtu pri hiši? Koliko bitk bodo morali še prestati vojaki, ki so štiri leta premraženi in lačni v jarkih čakali le, da se vrnejo domov.

Konec vojne ni le enoznačna zareza med uničujočim spopadom in mirom, med smrtjo in življenjem, žalostjo in veseljem. Teža vojne je prevelika, da bi se izničila z nekaj podpisi. Še kar nekaj časa moralo miniti, da so se uničena mesta in vasi lahko postavili na noge. Polja so uničena in prekrita z mnoštvom granat, 22.105 vojnih ujetnikov umre v ruševinah ali zaradi lakote. Na milijone pozabljenih vojakov še vedno čaka ob zdaj opuščenih frontah, da se lahko vrnejo domov in vojska jim še vedno cenzurira pošto, ki jo pošiljajo domov. V enem od pisem pozabljenega vojaka beremo: "Zakaj nas ne izpustijo. Naveličani smo tega. Dovolite, da se zdaj, ko je konec vojne, tisti, ki smo vas rešili, vrnemo k svojim družinam."

"Kako naj slavimo ob milijonih mrtvih!
A tudi domovi niso več takšni kot prej. Gospodarstvo je težko takoj spraviti na noge, ženske, ki so med vojno namesto odsotnih moških začele delati v tovarnah, so nenadoma brez služb. Težko je zaživeti ob bremenu, ki so ga izkusili. Še eno pismo vojaka, ki ga je presegla vojaška cenzura. Takole zapiše: "Kako naj slavimo ob milijonih mrtvih!

Posebno težko je za nemške vojake, ki kot ujetniki zdaj občutijo maščevanje jeznih in izmučenih Francozov. Nemško prebivalstvo marsikje pozdravi prihod francoskih enot, konec koncev je vse bolje kot vojna in kaos. Vendar v štirih letih spopada se je pri Francozih nabral gnev do sovražnika na drugi strani meje, ki ga ne morejo več potlačiti. Med nemškimi otroki je bil tedaj tudi bodoči filmar Max Ophüls, ki je v svojih spominih opisoval brutalnost francoskih vojakov.

Iz Francije se je domov vračalo tudi 478.000 Američanov, med njimi afroameriške enote, ki so ob tem čutile posebno tesnobo. Med služenjem v Franciji se niso srečali z rasizmom, zdaj pa jih čaka vrnitev domov, kjer se je predvsem na Jugu od ukinitve suženjstva le malo spremenilo, nasilje kukluksklanovcev pa je naraščalo. Februarja 1919 je bilo v New Yorku veselo, družine so se veselile vrnitve svojih fantov. Vojake iz 369. regimenta, ki se jih je prijelo ime Harlemski peklenski borci, so pozdravljali z oken, matere in žene so hitele na ulico, da bi jih objele. Za njimi so težki boji, a Francozi so jih potegnili iz brezposelnosti in težkih služb, da bi se borili ob njih. Borec za pravice temnopoltih Marcus Garvey med drugim pravi: "Verjamemo, da temnopolti ne bi smeli biti prikrajšani za pravice in privilegije, ki jih imajo drugi ljudje." Vendar ameriški predsednik Wilson, ki v Evropi priznava narodom pravico do samoodločbe, doma verjame v segregacijo.

"Nemčija mora plačati!"
Ob približevanju božiča 1918 je naznanjen zgodovinski trenutek – Wilson se kot prvi ameriški predsednik, ki bo zapustil ameriška tla, namenja v Pariz na mirovno konferenco. Wilson med pogajanji opozori, da bi bila največja napaka s pogoji mirovnega sporazuma Nemčiji dati razlog, da bi se želela maščevati. Francoski premier Georges Clemenceau se ne strinja. Nemčija mora plačati, je prepričan, in z Versajsko pogodbo mu je to tudi uspelo. Podpisali so jo 28. junija 1919 ob 15.15. Clemenceau je pred Versailles postavil 4 vojake z iznakaženimi obrazi, poškodovanimi v času vojne, da bi Nemcem pokazal, kaj so naredili.

Tudi nemške vojake so ob vrnitvi v domača mesta in vasi pozdravljale množice. Niso se počutili kot poraženci, premirje so občutili kot izdajstvo in njihovo grenkobo je pozneje v svoj prid mojstrsko izkoristil Hitler.

Novi svetovni red, ki so ga zasnovale zmagovalke, je izzval povojne spopade v obliki revolucij, protirevolucij, ljudskih vstaj in državljanskih vojn. Dolgo pričakovana mir in blaginja, ki ju je postopoma prineslo gospodarsko okrevanje, preden je ta še enkrat kolabiral, sta zaslepila svet, da ni dovolj pozoren na nevarnost, ki jo prinaša vzpona totalitarizma na vseh koncih sveta. Pokazalo se bo, da stare zamere in sovraštva nikoli niso zares zamrli, nasprotno, svet so potiskali novi apokalipsi naproti.

Drugi del dokumentarne serije Apokalipsa – neskončna vojna s podnaslovom Vrnitev v pekel, si lahko ogledate v torek ob 21.05 na 1. programu TV Slovenija.