Zagotovo gre za njegov najboljši izdelek po Vitezu teme (2008) in Izvoru (2010), ko je s prvim preporodil žanr filmov o superjunakih, z drugim pa milijone gledalcev spravljal v obup z vprašanjem, "ali se bo vrtavka ustavila ali ne", kar v resnici sploh ni najpomembnejše vprašanje.

A preden se potopimo v filmski svet Christopherja Nolana, zgolj opozorilo, sledijo kvarniki o Oppenheimerju in preostalih filmih britanskega cineasta. Če ne želite ničesar izvedeti, prosim, prenehajte z branjem.

Če bi moral poiskati eno samo besedno zvezo, ki bi najbolje opisala film, bi bila to zagotovo verižna reakcija. Naslovni junak velja za očeta atomske bombe, spiritus movens projekta Manhattan, kjer je bila ustvarjena bomba vseh bomb, ki je končala drugo svetovno vojno. Ironično − s krvavo morijo, predvsem pa s strahom po ponovitvi.

Simbolu verižne reakcije, ki je potrebna za samo detonacijo bombe, smo priča pri celotnem filmu. Od samega začetka, ko je misel (o nečem revolucionarnem, kar naj bi rešilo in/ali uničilo svet) simbolno predstavljena v njegovi glavi. Misel, ki se kotali in vžiga, nato preskoči v prakso (ko se dejansko vzpostavi laboratorij v Los Alamosu), preskakuje med številnimi znanstveniki, ki jih novači, do prvega uspešnega testa atomske bombe, uničenja Hirošime in Nagasakija ter zlovešče vizije popolnoma ob koncu filma, ko uničujoči reakciji ne bi/bo mogla uiti niti usoda celotnega planeta.

Po četrt stoletja dolgem Nolanovem ustvarjanju so jasno izrisani koščki sestavljanke, ki povezujejo njegovo delo, teme, ideje in sporočila, morda glavno je subjektivno doživljanje sveta, ki ima vsaj običajno prednost pred neko univerzalno in vseprisotno resnico. Na koncu običajno prevlada prav subjektivno doživljanje sveta. Spomnimo se le zaključka Mementa (2000).

(Kar je res zadnje opozorilo − sledijo številni kvarniki iz Nolanove filmografije).

"Verjeti moram v svet zunaj svojega uma. Verjeti moram, da imajo moja dejanja še vedno pomen, tudi če se jih ne spomnim. Verjeti moram, da je svet še vedno tam, ko zaprem oči. Ali verjamem, da svet še vedno obstaja? Je še vedno zunaj? Da. Vsi potrebujemo ogledala, da se spomnimo, kdo smo. Sam nisem nič drugačen," se izpove Leonard (Guy Pearce), preden vstopi v novo zanko iskanja lažne resnice, ki ga osmišlja.

Ali pa zadnji prizor prej omenjenega Izvora.

Bistvo ni, kaj se bo zgodilo čez kakšno sekundo z vrtavko, ki bo z (ne)vrtenjem povedala, ali se je glavni junak Dom Cobb (Leonardo DiCaprio) tudi v resnici vrnil k svojima otrokoma ali pa je neskončno ujet v lažne sanje, ampak to, da se je zavestno odločil, da se vrne domov. Objektivna resnica v tej viziji ni pomembna, ampak zgolj njeno subjektivno doživljanje.

Nolanovo glavno orodje pri tkanju tovrstnih zgodb je igranje s časom. V ducat filmih je uporabil res inovativne in različne pristope. Od zanj res klasičnega nelinearnega pripovedovanja s skakanjem naprej in nazaj do dveh zgodb, kjer eno hkrati potiska naprej, drugo pa nazaj (Memento), upočasnjenem času (Izvor), pospešenem času (Medzvezdje) do filma, ko gre čas hkrati naprej in nazaj (Tenet). Vse z jasnim ciljem oziroma napovedjo twista, ki gledalcu obrne prizmo in ga pripelje do aha trenutka. Morda je prav zaradi tega na trenutke postal ujetnik svoje forme, ki ga ovira pri razvojnem koraku naprej.

Vse naštete elemente je v resnici pokazal že v svojem prvenstvu Following. Šlo je za nizkoproračunski eksperiment, kjer je z idejo nakazal svojo nadarjenost, misel, ideje in izrazni jezik. Bil je kot glasbenik, ki je v garaži posnel demoploščo in upal, da se bo nekaj zgodilo. Seveda se je, saj je s solidnim filmom sprožil verižno reakcijo: najprej je dobil pravo studijsko priložnost, kjer je s tisočkrat višjim proračunom na mizo postavil revolucionarno idejo (Memento) in s tem sprožil proces, s katerim se je razvil v avtorja, ki ima tako rekoč neomejeno svobodo. Sam odloča, kakšne filme bo delal, kako jih bo delal (večno nasprotovanje računalniško ustvarjenim prizorom, uporaba IMAX-a), s kom jih bo delal (lista njegovih igralcev je naravnost impozantna), hkrati pa zelo uspešno krmari med umetniško vrednostjo in komercialnim uspehom. Verižna reakcija se je sprožila in zvalila vse do Teneta, kjer je v Prijo, trgovko z orožjem, med drugim položil naslednje besede:

"Ali poznate projekt Manhattan? Ko so se bližali prvemu atomskemu preizkusu, je Oppenheimerja začelo skrbeti, da bi lahko detonacija povzročila verižno reakcijo, ki bi zajela svet," med drugim navrže Protagonistu (da, to poimenovanje protagonista se še vedno sliši malce hecno). Robert Pattison, ki je v filmu upodobil njegovo desno roko Neila, se je zavedal, s čim se Nolan v glavi že ukvarja, in je režiserju podaril knjigo Oppenheimerjevih govorov iz 50. let.

In po novem preskoku smo prispeli do Oppenheimerja. Poznavajoč Nolana ni nikakršno presenečenje, da je tudi tokrat velik poudarek položil v subjektivnost, kar je bilo mogoče čutiti od samega začetka. Precej igralcev je bilo namreč presenečenih, da je bil že scenarij napisan v prvi osebi. Režiser je zgodbo razbil na dva dela: fizikalno na fizijo (jedrski razpad atomov, kjer se sproži veliko energije) in fuzijo (kjer se jedra zlivajo in se sproži še bistveno več energije), pripovedno pa na barvno in črno-belo tehniko. Barvni del filma upodablja Oppenheimerjev subjektivni zorni kot, črno-beli pa objektivnega, kjer je naslovni junak zgolj del velike slike. In seveda ni nikakršno presenečenje, da je to del razloga, da se režiser ni odločil za prikaz bombardiranja Hirošime in Nagasakija, ker je tudi sam Oppenheimer za novico izvedel prek radijskega sprejemnika. Se pravi spet subjektivno doživljanje resničnosti.

Nekateri so filmu očitali površno ravnanje z ženskimi liki (kar roko na srce ni prav velika Nolanova odlika), a s tem se težko strinjam. Seveda jih ni veliko, a takšno je bilo stanje v tistem zgodovinskem trenutku. Vsaj malo sta izpostavljena dva − lik žene Katherine (Emily Blunt) in nekdanje partnerice Jean Tatlock (Florence Pugh). Prva dobesedno iz zamegljene upodobitve na zaslišanju stopi v ospredje kot močna oseba (čeprav trpi posledice, ker se je odpovedala vlogi znanstvenice), drugi pa vdahne več pomena z interpretacijo o (morebitnem) umoru.

Film odlikujejo še struktura, igra, glasbena in celotna zvočna podlaga, ki svoj vrhunec doživi s prvim poskusom atomske bombe. Čeprav je Nolan večkrat poudaril, da gre za njegovo različico oziroma videnje znanstvenika, pa je bil precej zvest literarni predlogi Ameriški Prometej, ki sta ga napisala Kai Bird in Martin J. Sherwin. Tako je v triurni spektakel spravil marsikatero zanimivost, ki se na prvi videz zdi izmišljena. Oppenheimer se je tako v šestih tednih res naučil nizozemščine, da je lahko predaval v tem jeziku, na univerzi v Cambridgeu je res želel zastrupiti profesorja in nobelovca Patricka Blacketta in predsednik Harry Truman ga je res opisal kot "cmero".

Hvala, ker ste stopili na vlak Verižne reakcije, s katerim začenjamo še zadnji krog. Hollywood je obseden z ustvarjanjem metafilmov o ustvarjanju filmov (samo v zadnjem času se spomnimo na Fabelmanove, Imperij luči in Babylon). A to je počel že Nolan sam, še zadnjič v zavest prikličimo Izvor, kjer lik Josepha Gordona Levitta opravlja raziskave in ureja misije (v filmu to opravlja producent), lik Ellen Page je arhitekt (scenograf), lik Toma Hardyja krade in se vživlja v druge ljudi (igralec), lik Ciliana Murphyja je tarča (občinstvo), lik Leonarda DiCapria pa nad celotnim projektom vleče vse niti (režiser).

In tudi Oppenheimer je odlična prispodoba za ustvarjanje filma. Ideja se najprej porodi v glavi, in če je dovolj močna, se kot verižna reakcija premika naprej, vznemirja najprej producente, studie, nato vse, ki sodelujejo pri filmu, snemanju, montaži, in nato pride v kinematografe. In vsak režiser si želi, da se tam reakcija ne ustavi, ampak nadaljuje do gledalca, ga nagovori in sili k razmišljanju.

J. Robert Oppenheimer je verjel, da bo atomska bomba preprečila vse vojne. V tem se je motil, vojne se še vedno dogajajo, brez dvoma pa je njegova vloga spremenila svet. Dobri filmi gledalce nagovarjajo in iščejo vzporednice s sedanjostjo. Lahko se samo (nemočno?) vprašamo, ali smo pri kakšnem dogodku že začeli nepovratno zanko verižne reakcije, ki bo nekoč morda uresničila tudi najbolj črne Oppenheimerjeve misli. Morda so to podnebne spremembe? Morda razvoj umetne inteligence? Za oba se zdi, da v zadnjem obdobju dobivata vse večji pospešek.

Saj sem vam rekel, da je Nolan kulturni fenomen ... Tovrstna razmišljanja so lepota filmske verižne reakcije ;)

PS: Film predstavi celo plejado znanstvenikov, večino res le v epizodnih vlogah. Med temi sta tudi Werner Heisenberg in Richard Feynman. Vabljeni k branju športnih kolumn, ki sta ju navdihnila omenjena fizika, ki sta med drugim prejela tudi Nobelovo nagrado (Heisenberga prevedem v dilemo med novinarjem in navijačem; Feynmana pa v definicijo športa).