Christopher Nolan je skoraj deset let ustvarjal svoj zapleteni svet Izvora. Pri sledenju svojih sanj je bil tako uspešen in učinkovit, da bo gledalec film najbolj pristno doživel, če pred potovanjem v filmski raj enostavno o vsebini ne (iz)ve ničesar. Manj je več. Nič je vse. Zato se bom v recenziji skušal vsebini izogniti, ampak bom navedel le 10 razlogov, zaradi katerih je Izvor tako izviren. V zapisu je vseeno nekaj detajlov - kdor si film namerava še ogledati, lahko na tem mestu preneha brati.

1. Ideja - kraja idej
Zapisati je treba vsaj eno idejo, ki prežema Nolanov spektakel - kraja idej. Tik pred ogledom sem na Valu 202 poslušal intervju z Alešem Bravničarjem. Priznani fotograf se je na koncu razgovoril tudi o kraji v njegovi veji umetnosti in bil povsem neposreden: "Krasti je absolutno treba. Meni so ukradli fotografije in tudi sam sem jih ukradel. Najboljši so kopirali od prejšnjih generacij, pa še prejšnjih in prejšnjih. Krasti je zdravo, a treba je krasti tako, da ne kopiraš karbonsko, ampak dodaš nekaj svojega. Če kopirajo mene, to pomeni, da postavljam nove smernice." Ustvarjanje novih umetnin je (skoraj) nemogoče brez obstoja prejšnjih, kraja se v tem primeru transformira v poklon, odlika Izvora pa je v tem, da ne deluje le na vsebinski ravni, temveč tudi oblikovni, kraja idej s tem pomeni tudi poklon številnim odličnim filmom (vse od Matrice, Bournovega ultimata, Mulholland Driva, Planeta opic ... pa vse do njegovih lastnih del). Najlepši del sijajne dualnosti pa je v tem, da se gledalec vpraša: "Le v katerem filmu sem to že videl, doživel, sanjal?" Vsak film svojo sled pusti v gledalčevi podzavesti in ogled Izvora je (nezavedni) sprehod po njej. Na drugi strani pa gre realno pričakovati, da bo Izvor slej ali prej postal referenca, izhodiščna točka, asociacija, ali če hočete, zametek za kakšen drug film.

2. Interaktivnost - gledalec, potegnjen v film
Ena največjih zmag filma je nedvomno v uspešnem nagovarjanju gledalca - identifikaciji z junaki na platnu. Ena raven zmage se skriva v tem, da gledalec sočustvuje z junaki, njihovimi težavami in stiskami, še višja raven pa je v tem, da to dejansko občuti. Se spomnite, kako izgubljeni ste bili v Mementu? Nolan uživa v "manipuliranju" s svojimi gledalci, kar je dokazal tudi v svojem prvencu Following, pozneje pa še v Skrivnostni sledi. Nič drugače ni v Izvoru, kjer se gledalec ob Cobbu (Leonardo DiCaprio) kar naenkrat pojavi sredi nekega prizora (kot velja za vsake sanje) in konča v prizoru, za katerega ne more biti prepričan o njegovi resničnosti (kot velja za vsake sanje). Da o slabih dveh urah in pol vmes niti ne govorim ...

3. Iluzija - resnica ali sanje?
Vsakdo sanja in vsakdo ima sanje. Kakšne so vaše? So uresničljive ali neuresničljive? Ali pa zgolj sanjarjenje že pomeni uresničitev vaših sanj? Spomnite se na Leonarda (Guy Pearce) v zadnjem prizoru Mementa ali na Cifro (Joe Pantoliano), ki v Matrici sprejema agentovo ponudbo. V obeh filmih sta "junaka" vsaj hip "poznala" resnico, Nolan pa gre s svojim sedmim filmom še dlje, saj je meja med resnico in sanjami ves čas zabrisana - tako za junaka kot gledalca.

4. Inovacija - akcijski prizori s poklonom
Odličen film ne deluje zgolj na eni ali dveh ravneh. Večinoma se vedno "spotikam" ob visokih proračunih, tokrat se moram ugrizniti za jezik in priznati, da je bilo 160 milijonov dolarjev (kolikor je uradno vreden proračun) pametno vloženih. Druga polovica filma je namenjena "zadnji akciji", ki pa je tako inteligentno sestavljena, da mine v trenutku. Akcijski prizori se vrtijo kot po tekočem traku, nekateri so sila inovativni. Film je v svoji zgodovini prinesel marsikateri avtomobilski pregon, a takega, kot ga ponuja Izvor, zagotovo še niste videli. Omeniti velja vsaj še Arthurjeve (Joseph Gordon Levitt) minute v "breztežnostnem" hotelu, ko obračuna z nasprotniki in speče sodelavce spravi v dvigalo. Izvirni poklon Fredu Astairu (Royal Wedding) in Stanleyju Kubricku (2001: Vesoljska odiseja).

5. Interpretacija - kako je videti podzavest?
Ste se kdaj vprašali, kako je videti vaša podzavest? Kakšno obliko ima? Občutek? Vonj? Prizoriščem v filmu lahko damo različna imena (sanje, resničnost, podzavest, "praznina" ...), prav v vseh primerih pa je scena izbrano postavljena vse od prvega do zadnjega detajla.

6. Igra - vsak igralec skrbno izbran
Vse bi bilo zaman, če akterji na platnu ne bi igrali/sanjali po Nolanovi taktirki. Že dolgo v enem filmu nismo videli tako veliko talentiranih (in slavnih) igralcev, ki so uspešno oživeli režiserjevo vizijo. DiCaprio se še drugič zapored pojavlja v temnejši vlogi. Tudi v Zloveščem otoku je imel nemalo težav z "doživljenjem resničnosti" in z Izvorom le še potrjuje, da so mu tovrstne vloge pisane na kožo. Joseph Gordon Levitt že dolgo kritike navdušuje v manjših, neodvisnih filmih, zdaj je le še potrdil uspešen prehod v razred najbolj izpostavljenih igralcev (ki pa seveda niso nujno tudi najboljši). Pred tem igralcem leži nedvomno svetla prihodnost. Tom Hardy doda kapljo cinizma, Ellen Paige (navidezne) nedolžnosti, Marion Cotillard utelesi usodno žensko. Celo povsem epizodni vlogi Cobbovega tasta (Michael Caine) in umirajočega magnata (Pete Postlethwaite) sta skrbno izbrani. Nedvomno eden najbolj uigranih igralskih ansamblov zadnjega časa.

7. Imena - nomen est omen
Zgoraj našteti igralci odlično upodobijo like, v resnici pa ti že sami veliko povedo o sebi. Več kot gledalec sprva domneva. Vsaj tako bi lahko domnevali po njihovih imenih. Tu gledalec lahko išče povsem svoje interpretacije. Cobb bi lahko izviral iz besede cobble, kar pomeni krpati oziroma tlakovati. Glavni junak tako na eni strani krpa, ustvarja svet sanj, na drugi pa si skuša tlakovati pot do doma. Ime Ariadne izvira iz grške mitologije, kjer je s svojo vrvjo pomagala Tezeju, da je šel v labirint, v katerem je ubil Minotavra in se potem s pomočjo vrvi vrnil nazaj. Ariadne v Izvoru nastopa kot arhitektka velikega sanjskega labiranta, vanj tudi sama (nepričakovano) vstopi in Cobba skuša rešiti. Junakovi ženi je ime Malloire, sam Cobb pa jo kliče Mal, beseda mal kot predpona pomeni slab. Usodna ženska je torej res lahko usodna.

8. Intonacija - po notah Hansa Zimmerja
Morda je prav glasba tisti del filma, ki najbolj nezavedno deluje na gledalca. Hans Zimmer je eden najproduktivnejših in uspešnih avtorjev filmske glasbe. Spomnite se le Gladiatorja, Levjega kralja, Rain Mana, Tanke rdeče črte ... in seveda obeh Batmanov pod Nolanovo taktirko. Njegova glasba tudi tokrat gledalca suvereno spremlja na poti v neznano, omeniti pa velja tudi klasiko Non, Je Ne Regrette Rien in kristalni glas Edith Piaf (mimogrede, prav Marion Cotillard je slavno pevko upodobila v biografskem, z oskarjem nagrajenem filmu Življenje v rožnatem).

9. Instinkt - "carte blanche" poplačan
V ameriškem filmskem sistemu imajo avtorji le redko povsem proste roke (neodvisni filmi predstavljajo seveda drugo kategorijo). Veliki studii in producenti imajo tako veliko moč, da morajo tudi najbolj inovativni in prodorni režiserji podleči pravilom igre, sicer v Hollywoodu za njih ni mesta. Christopher Nolan si je izjemno hitro, še pred svojim 40. letom, izboril status in privilegij posneti film povsem po lastnih željah in praktično brez finančnih omejitev. Neverjetni in nekoliko nepričakovani uspeh Batmanovega ponovnega rojstva je Nolanu odprl vrata v raj. Warner Bros. je podpisal prazen ček in instinktivno tveganje se je hitro poplačalo.

10. Internet - zaokrožen projekt
Studio ni le finančno podprl projekta, ampak ga celotno postavil na noge. Nekateri viri pravijo, da je Warner nadaljnih 100 milijonov dolarjev vložil v promocijo Izvora - vse od internetne strani pa do številnih oglasov, ki se pojavljajo skorajda po celem svetu. Nikakor se ne gre slepiti - film je še vedno predvsem posel, ki se prilagaja osnovni logiki kapitala - kovanje dobička. Na srečo gre tokrat za kakovosten, celovit in zaokrožen izdelek, ki si takšen "pomp" tudi zasluži.