Hannes Gellner in Thomas Draschan, režiserja dokumentarnega filma Spomin otrok (La memoire des enfants), opozarjata na do zdaj precej neznano taborišče v Pirenejih, ki je delovalo pod francoskim vodstvom in v katerem so umrli številni Judi.

Usoda judovskih otrok
Skozi zgodbe šestih preživelih taboriščnikov, ki so bili v 40. letih še otroci, je predstavljena predvsem usoda judovskih otrok v holokavstu. Film je zaznamovan s številnimi dejstvi, številkami, podatki o žrtvah, datumi transportov v uničevalna taborišča, kar dopolnijo še razne fotografije deportiranih otrok z njihovimi starši, brati in sestrami, s čimer so potegnjeni iz anonimnosti. Do zdaj so po Gellnerjevih besedah snemali zgolj filme o odraslih žrtvah koncentracijskih taborišč, medtem ko je o otrocih malo znanega.

Številni pogovori s preživelimi žrtvami, natančno raziskovanje in rekonstrukcija dogodkov dajejo vtis, da sta si režiserja želela pokazati zbeganost in grozo, ki je prizadela posameznika. Svoje sta k filmu prispevala tudi lovca na nacistične zločince Serge in Beate Klarsfeld. Novinar in zgodovinar Thomas Baumgartner pa je namignil, da ima delo s pričevalci svoje meje, kajti spomin je, tako kot filmski medij, selektiven, predelan, pozneje dodan in zato podaja nepopolno podobo zgodovine.

Krivda Francije
V letih 1942-1944 so na pobudo francoskih oblasti v Auschwitz iz Francije odpeljali več kot 11.400 judovskih otrok, čeprav sprva nacistična Nemčija ni zahtevala deportacije otrok. V policijski akciji, znani kot Rafle du vel d'hiv, oziroma v raciji v zimski kolesarski dvorani so pred 65 leti zajeli 13.152 francoskih Judov, ki so jih imeli pet dni stlačene na velodromu v Parizu, preden so jih deportirali v nemška koncentracijska taborišča in tam usmrtili. Ta primer kaže na krivdo Francije in sodelovanje z nacistično Nemčijo, kar je bilo dolgo časa potlačeno in šele danes počasi prihaja na plan.