Povezala jih je z novimi rejniškimi družinami, v katerih jim je uspelo preživeti vojne čase in odrasti, čeprav mnogi med njimi niso odkrili ne svojih rojstnih imen ne tega, kdo so njihovi starši.

To je zgodba dokumentarno-igranega filma Dnevnik Diane Budisavljević in z režiserko Dano Budisavljević smo se pogovarjali pred ljubljansko premiero filma.

Zgodba prek nje našla tudi preživele
Najbrž človek samo enkrat v življenju najde tako pomembno zgodbo, ki še ni bila povedana, razmišlja režiserka. Čeprav z Diano ni v sorodu (v daljnem sorodu je z Dianinim možem Julijem), jo je zgodba našla prav zaradi priimka, ki si ga delita. Zdaj je zgodba prek nje našla tudi preživele.

"Za zgodbo o Diani sem izvedela leta 2010 od znanke, ki je delala v spominskem parku Jasenovac. Njen dnevnik je bil objavljen nekaj let pred tem. Znanka mi je rekla: "Pa saj ti imaš podobno ime kot ta Diana Budisavljević." Odvrnila sem ji: "Katera Diana? Nikoli nisem slišala zanjo." Nadaljevala je: "Kako je ne poznaš, to je morda največja civilna humanitarna akcija reševanja človeških življenj v drugi svetovni vojni," je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Dana Budisavljević.

Ko je Diana Budisavljević izvedela, da ustaška vojska pravoslavne ženske in otroke zapira v taborišča, kjer umirajo od lakote in bolezni, je v svojem zagrebškem stanovanju organizirala tvegano akcijo evidentiranja otrok, ločenih od staršev, in iskanja novih, rejniških družin.

"Če vemo, da je Schindler rešil 1000 življenj, gre v primeru Dianine akcije za deset tisoč otrok. To je toliko človeških usod, da si je pomembnost dogodkov težko predstavljati in jih zaobjeti v enem samem delu. S filmom sem se želela pokloniti tej zgodbi in povedati njene najbolj osnovne obrise. Hkrati je bila moja želja, da Diano na metaforičen način – kot to zmore samo umetnost, saj je ni več med živimi – povežem z rešenimi otroki v en sam film, ker jih je zgodovina po krivici ločila."

Povezava med rešiteljico in rešenimi
Ker Diana nikoli ni spoznala otrok, ki jih je rešila, in preživeli, s katerimi se je v zadnjih letih srečala režiserka, niso slišali za Diano, je objava dnevnika in pozneje filma vzpostavila povezavo med rešiteljico in rešenimi.

"Film je vrnil dostojanstvo ljudem. Družinam, ki so bile žrtve taborišč v Jasenovcu in Gradiški v času NDH-ja, je dal pravico do zgodbe. Žal je zadnja leta na Hrvaškem s porastom desnice in z rehabilitacijo ustaštva to postala zelo nepriljubljena tema, čeprav vemo, da so se v Jasenovcu dogajala grozodejstva. Naš film govori o otroških žrtvah, ki so jih imenovali "otroci s Kozare".

Med njimi je Živko Zelenbrz. Iz ustaškega taborišča so ga odpeljali v Zavod za vzgojo gluhonemih otrok, kjer je bil decembra leta 1942, ko je bil star štiri leta, posvojen. Svojega rojstnega imena nikoli ni izvedel; namesto njega mu je ostala na obroček vgravirana številka, ki mu jo je dodelila Diana. Živko Zelenbrz danes živi v Zagrebu, od koder se je odpravil tudi na slovensko premiero filma v ljubljanskem Kinodvoru. Po premieri je nagovoril občinstvo s tole mislijo:

"Živim v prepričanju, da se je veliko od vas, ki ste tukaj zbrani, pripravljenih boriti za svoje otroke, da se jim ne bi zgodilo, kar se je zgodilo meni. Sam sem svojo mamo popolnoma pozabil. Navezal sem se na novo mamo. Misel, da se bo po nekaj mesecih moja mama vrnila … kar oprijemal sem se svoje nove mame za krilo. Hočem reči: sam nisem neposredno videl zločinov, ker sem bil premajhen; nekateri so doživeli tudi to travmo, bili so malo starejši, danes so morda že pokojni, nekateri pa so še vedno živi."

Da bi po vojni otroci odkrili svojo identiteto, je Diana Budisavljević izdelala zapleteno kartoteko z njihovimi podatki. Ob koncu vojne so Diani kartoteko zaplenili in večina otrok, posebej mlajših, nikoli ni odkrila ne rojstnih imen ne tega, kdo so njihovi starši.

Zaradi avstrijskega rodu buržujskega razreda ni smela biti junakinja tistega časa

"Kartoteko so ji ob koncu vojne odvzeli komunisti, ker po mojem mnenju zaradi avstrijskega rodu buržujskega razreda ni smela biti junakinja tistega časa. Izbrisana je bila iz spomina in zasluge za njeno reševalno akcijo so si pripisali komunisti. V našem prostoru je pogosta zgodba, da zmagovalci pišejo zgodovino od začetka in da verjamejo, da se vse začne z njimi. Po mojem mnenju je to napaka komunistične partije. Sem na strani partizanov, antifašistov in zmage v drugi svetovni vojni, vendar moram priznati, da je tudi to del naše zgodovine, v kateri partija ni odigrala najboljše vloge. Zato so številni mali otroci, ki niso vedeli, kdo so, izgubili možnost, da se najdejo. Starejši se bodo gotovo spomnili 'otrok s Kozare', kar pomeni, da se je vedelo za te otroke, ki so bili v taboriščih, in da zgodba ni bila v celoti zamolčana. Ni pa bilo znano, kdo je organiziral in kako je potekala reševalna akcija. In to pokaže film."

Vabljeni k poslušanju oddaje Razgledi in razmisleki, ki smo jo namenili filmu Dnevnik Diane Budisavljević.