Palermčana Fabio Grassadonia in Antonio Piazza sta stara prijatelja in stalna filmska sodelavca: njun celovečerni prvenec, stilizirana mafijska drama Salvo (2013), je v Cannesu pometel s konkurenco na tednu kritike. Lani sta ga nasledila s Sicilijanskimi duhovi (Sicilian Ghost Story), še eno tematizacijo mafijske brutalnosti – zgodba, kakršne od mladinskega filma verjetno ne bi pričakovali. Film lahko pod okriljem festivala Kinotrip v ljubljanskem Kinodvoru ujamete še na štirih projekcijah (do ponedeljka, 9. aprila).

Scenarij za novi film je navdahnila resnična, čeprav pri nas najbrž neznana zgodba: tragična usoda 12-letnega Giuseppeja Di Mattea, ki ga je leta 1993 ugrabila mafijska družina Corleonesi, da bi utišala njegovega očeta, ki je izdajal dragocene podatke policiji. Fant je v ujetništvu preživel neverjetnih 779 dni, preden so ga ubili in njegovo truplo stopili v kislini, da bi tako zabrisali sledi zločina. Podatek bi bil lahko grd kvarnik, a Sicilijanski duhovi so v resnici pripoved o tem, kako se mafijska krutost vtisne v najstniško psiho, v tem primeru v psiho (izmišljene) deklice, ki je v Giuseppeja zaljubljena in ga išče. V Piazzovih in Grassadonievih rokah se kriminalka spremeni v alegorično pravljico, polno freudovsko obarvanih, klavstrofobičnih gozdov, temnih jezer in grozečih psov.

Prejšnji teden sta Kinotrip obiskala eden od režiserjev, Antonio Piazza, in mladoletni protagonist filma, Gaetano Fernandez, ki na videz (pa tudi po karizmi) več kot le bežno spominja na trenutno vseprisotnega Timotheeja Chalameta. "Gaetana peljemo v Benetke, ker tam še nikoli ni bil," mi je v krakem pogovoru povedal Piazza. "Do lanskega leta ni nikoli zapustil Sicilije: prvič je potoval v Cannes na premiero filma, drugič pa zdaj, v Ljubljano." Več o filmu in resničnih dogodkih, ki so ga navdihnili, pa v spodnjem intervjuju.

Zanimivo se mi zdi, da ste filmu, ki se vsaj posredno vrti okrog mafije, z naslovom spremenili poudarek: Sicilijanski duhovi. Ker beseda ne teče o "klasičnem" filmu o duhovih, me zanima, kaj omemba duhov sploh pomeni. Je duh Giuseppe, fant, na katerega je svet pozabil, še preden je bil zares mrtev?
Tako je. Hotela sva, da bi se že z naslovom odmaknila od tipičnega "mafijskega filma". Nisva privrženca klasičnega realizma: raje imava žanrski film, pa naj bodo to ljubezenska razmerja, zgodbe o duhovih ali kaj tretjega. Srce filma niso mafijci, ampak otroka, Giuseppe in Luna, naša sicilijanska Romeo in Julija. Njuna ljubezen premaga smrt. Seveda pa omemba duha meri na Giuseppeja. Njegova zgodba – zdaj govorim o resnični zgodbi, ki je navdahnila film – je bila šok za italijansko javnost. Predvsem zato, ker je šlo za otroka, pa tudi zaradi vseh okoliščin, zaradi tega, kako dolgo je bil ujetnik. Njegov položaj je bil podoben položaju jetnika v koncentracijskem taborišču. Presunljivo je bilo tudi to, kako so ga ubili in da so truplo raztopili v kislini. To je bil trenutek, ko se je javno mnenje na Siciliji spremenilo: dovolj je dovolj.

Potem pa ... so na Giuseppeja pozabili. To je bila boleča zgodba, ki je v ljudeh vzbujala nelagodje. V resnični zgodbi ni bilo pravih junakov, nihče ni dal vsega od sebe, da bi fanta našli. Giuseppejeva družina ugrabitve niti ni prijavila policiji. Bili so del mafijskega sveta in Giuseppejev dedek je mislil, da bo lahko dosegel njegovo svobodo prek zvez. Policija je bila takrat preobremenjena z različnimi aferami in je preprosto pozabila nanj. Tako je bil revež pozabljen dvakrat. Prvič, ko je bil še živ, in drugič, ko je v pozabo utonila njegova zgodba. Številni mladi Italijani pred ogledom tega filma zgodbe niso poznali. Giuseppe je zato duh v naših zavestih. S Fabiem sva Sicilijo zapustila ravno zaradi takih stvari: ker se je zdelo vse brezupno, ker ni bilo upanja za svetlejšo prihodnost. Zdaj pa sva hotela tega duha, ki je ostal z nama, iz teme pripeljati nazaj na svetlobo.

Vseeno je zanimiva scenaristična odločitev, da sta se naslonila na resnično zgodbo - in s tem na neki način odvzela napetost razpletu, saj je načeloma znano, kako so se stvari iztekle.
Glavni junak zgodbe, ki jo skušava povedati, ni Giuseppe, ampak dekle, Luna. To je bila ključna scenaristična odločitev. V lik Lune sva preslikala sebe, saj sva bila s Fabiem v času teh dogodkov še mulca. Luna je edina, ki sklene, da ne bo odvračala pogleda, da se ne bo vdala in ne bo pozabila - obenem pa ima tudi ustvarjalno žilico; večkrat jo vidimo, kako riše ali zapisuje v svoj dnevnik. Še celo njene sanje in more so oblika poetične ustvarjalnosti. Ključno vprašanje filma torej ni, ali bo Giuseppe preživel ali ne: mislim, da gledalec lahko sluti, kaj se bo zgodilo, tudi če tega ni že prej vedel. Mene bolj zanima, ali ga bo Luna vsaj na metaforičen način lahko še kdaj videla.

Film v Ljubljani gostuje v okviru festivala Kinotrip, na katerem mladi izbirajo filme za mlado občinstvo. Kako se človek sploh loti filma za mlade? Je potreben drugačen pristop kot za dramo za odrasle ali pa bi bilo to podcenjujoče? Je klasificiran kot "mladinski" samo zaradi tega, ker ima mladoletna protagonista?
Ko razmišljaš o filmu, sebe postaviš v vlogo hipotetičnega občinstva. Za vsakega filmarja je idealen gledalec on sam, ker hoče v filmu predvsem uživati in se zabavati ob tem, kar počne. Moram pa reči, da je bil v Italiji najboljši del moje izkušnje s tem filmom ravno mlado občinstvo. Premiera je bila v maju, takoj po canskem festivalu, in že od oktobra so v kinih praktično vsak dan dopoldanske projekcije za šolarje in dijake. Govorimo torej o tisoče projekcijah! Na Siciliji - ali pa vsaj v Palermu - so se predvajanj udeležile že praktično vse šole. Ne bom lagal, da se mi to ne zdi pomembno: film sva posnela, da bi ga ljudje videli in da bi spoznali zgodbo. Mladi fime tudi gledajo na čisto drugačen način kot odrasli, bolj sentimentalen pristop imajo. Vživijo se v dramo Lune in Giuseppeja, brez kakršne koli distance.

Sicilijanski duhovi je že drugi film (tretji, če štejemo tudi kratkometražne projekte), ki ste ga napisali in režirali v sodelovanju s Fabiem Grassadoniem. V filmski industriji to ni čisto konvencionalen pristop, če odštejemo slavne bratske naveze tipa Coen ali Dardenne. Zakaj sta skupaj močnejša kot ločeno?
Oba s Fabiem sva iz Palerma, spoznala pa sva se pred mnogimi, mnogimi leti v šoli na severu Italije. Dolgo sva bila samo scenarista za različne televizijske in filmske projekte, k režiji sva prestopila šele s kratkim filmom Rita in nato celovečercem Salvo (ki je leta 2013 osvojil glavno nagrado kritiškega tedna v Cannesu, op. n.) Ne vem, preprosto deluje. Potrebujeva drug drugega, čeprav je najin ustvarjalni odnos pogosto konflikten. Ni naključje, da bratje pogosto režirajo skupaj – ni dovolj, da imata enako umetniško vizijo, imeti morata tudi skupno ozadje in podobno dojemanje sveta. S Fabiem prihajava iz enakega družbenega okolja, oba sva sinova inženirjev iz Palerma.

Videli smo že skoraj nešteto filmskih upodobitev mafije, od Botra pa vse do Gomorre režiserja Matea Garroneja in ogromno drugih. Mafijsko življenje na velikem platnu je ogromnokrat prikazano z romantičnim pridihom, češ da gre za družino, za lojalnost, za skupnost - manjkrat pa se izrecno pokaže, da gre za organiziran kriminal, ki uničuje življenja. Ste kot Sicilijanec zavestno skušali ustvariti kontrapunkt tem mitologiziranim, stereotipnim predstavam? Konec koncev v filmu zelo eksplicitno podate brutalen način umora.
Kot Sicilijanca in kot filmarja veliko razmišljava o upodobitvah Sicilije in upodobitvah mafije. S tem je povezanih precej umetniških tveganj, ki jih omenjate. Začelo se je z Botrom, ki je seveda mojstrovina. Kadar je film tako čudovit, preseže posamične pomanjkljivosti - a tudi sproži malo morje posnemovalcev, ki se istih tem lotijo manj spretno. Eno največjih tveganj je, da mafijce upodobiš kot epske like, kar iz njih naredi junake. Midva sva hotela poudariti, da so to kruti posamezniki, ki se včasih tudi obnašajo kot bedaki. V resnični zgodbi o Giuseppeju de Matteu je bilo ogromno neumnosti. Fanta so ugrabili, da bi utišali njegovega očeta - ampak oče se ni nehal pogovarjati s policijo ...

Zakaj? Mar ne bi bil človekov prvi instinkt, da skuša rešiti svojega otroka, tudi če ni zagotovila, da ga bo s tišino res rešil?
Lahko vam povem, kaj je on povedal o tem. Pravi, da ne bi tišina ničesar spremenila, da je bil fant tako ali tako pogubljen. No, sicer pa je poskušal ukrepati: pobegnil je policijskemu varstvu in se na skrivaj pretihotapil nazaj na Sicilijo. Ugrabitelji so imeli Giuseppeja takrat zaprtega v svoji rojstni vasi (in vsi so vedeli, v kateri vasi so doma). Podzemna celica, ki jo vidite v filmu, je natančna kopija prostora, kamor so ga zaprli. Do odročnega kraja se je dalo priti samo z džipom in seveda so džipe imeli le redki ljudje, mafijci. Skratka, kraja ni bilo težko najti. Oče je našel pravo območje: preiskal je neko hišo, sicer ne prave, a je bil blizu. Nato pa so mu bili zasledovalci že tako tesno za petami, da je moral pobegniti in se vrniti v policijsko varstvo.

Če bi bilo vse to v filmu, se skorajda ne bi zdelo verjetno.
Res je. Vse to sva sklenila črtati, ker sva zgodbo pripovedovala iz otroške perspektive. Hotela pa sva poudariti banalnost mafijskega zla. To so butasti ljudje. Na koncu so Giuseppeja stražili ubogi, obupani vaščani.

V resnici ne tematizirate samo zločincev, ampak celo skupnost ljudi, ki je pripravljena odvrniti pogled, ki je zavestno slepa za kriminal, ki se dogaja okrog njih. Ste hoteli biti kritični do teh branilcev statusa quo ali pa je nagon po preživetju pač samoumeven?
Ne gre za obsojanje - gre za to, da so stvari pač bile take. Osemdeseta in devetdeseta so bila grozen čas za Sicilijo. Bilo je na stotine umorov in mafijskih vojn. V devetdesetih so imeli sicilijanski zločinci zelo pogumno ofenzivo proti državi: pobijali so državne tožilce, policiste, novinarje ... Majhne vasi, kakršna je bila Giuseppejeva, so bile v popolni oblasti mafije. Eden od igralcev v filmu, Filippo Luna, je doma iz iste vasi kot fantovi ugrabitelji. Ko je bil majhen, njegov oče ni dovolil niti, da bi se o mafiji pogovarjali na glas. Tako globoko je bil vsajen strah. Tudi v Palermu ni bilo dosti drugače. Spominjam se nekega incidenta v osemdesetih, ko me je zjutraj iz postelje vrgla silovita eksplozija, ki je raztreščila vsa okna. Na nasprotni strani ceste je avtomobil bomba ubila sodnika. V cesti je bila ogromna luknja, kot na vojnem območju. Palermo je v devetdesetih dejansko bil vojno območje: primerjali so ga z Bejrutom. Ampak mi? Pretvarjali smo se, da živimo v običajnem evropskem mestu. Spominjam se, da tistega dne o umoru sploh nismo govorili. Zakrpali smo okna, kot se je pač dalo, in se odpravili na plažo, kot je bilo v načrtu.

Nekateri ameriški kritiki so Sicilijanske duhove primerjali s Favnovim labirintom Guillerma del Tora. Dejansko obstajajo podobnosti z upodobitvijo resnične groze, ki v otroških očeh privzame fantazijske elemente - s to razliko, da se je Del Toro spustil še veliko globlje v pravljično sfero. Kaj je navdahnilo mitološko razsežnost vajine zgodbe? Klasične pravljice bratov Grimm? Kaj pa filmske reference?
Brata Grimm sva seveda imela v mislih. Vizualno sva se navezala na dva veliko starejša filma, čeprav imava Favnov labirint prav tako rada. Prvi je bil ameriški film Noč lovca (The Night of the Hunter, 1955), edini, ki ga je režiral igralec Charles Laughton. To je ekspresionistična pravljica o dveh otrocih, ki pobegneta pred serijskim morilcem, ki se pretvarja, da je duhovnik. Film je zanimiv zaradi tega, ker ima veliko pripovednih ravni in več pripovedovalcev; pomemben je tudi motiv vode, podobno kot v najinem filmu. Druga referenca je japonski film Ugetsu (1953), ki ga je režiral Kendži Mizoguči. Gre za ljubezensko zgodbo med živim moškim in duhom; duh vleče moža v svoj svet, v smrt.

Za direktorja fotografije sta rekrutirala Luco Bigazzija, ki ga poznamo po njegovem sodelovanju s Paolom Sorrentinom. Filmi, kot sta Neskončna lepota ali Mladost in serija Mladi papež imajo popolnoma drugačno estetiko in ton od Sicilijanskih duhov. Kakšne so bile vaše iztočnice, kaj ste skušali doseči? Vsekakor film zaznamujejo markantni, ekspresionistični prizori narave, še posebej posnetki gozda ...
Luca Bigazzi je eden od velikih mojstrov svojega posla; dela z ogromno režiserji, ne samo s Sorrentinom. S ponosom reče, da nima lastnega sloga - slog je tak, kot ga narekuje režiser. Ne bi bil rad najboljši, reče, rad bi bil najhitrejši! (Smeh.) Odličen snemalec je - in intelektualec, kar ni tako zelo pogosto. Z njim se je lahko pogovarjati o filmu. Sklenili smo, da hočemo estetiko, videz pravljice. Prva, skrajno simbolična odločitev je bila, kako bomo posneli nočne prizore. Nismo hoteli realistične teme, ampak "ameriško noč" (La nuit américaine oz. Day for Night, naslov film Françoisa Truffauta, op. n.). To zbuja občutek časa, ki ne obstaja - ni noč in ni dan, nekam sanjsko je ... Pomagala je tudi čudovita lokacija gozda in široki kot, ki ste ga opazili.

Film je nastal v koprodukciji Italije, Francije in Švice. Je to posledica tega, da za projekt, ki ni strogo komercialen, samo v domovini niste mogli dobiti sredstev? Čeprav imate pomembno nagrado s canskega festivala?
Morala sva se obrniti na več naslovov, da sva zbrala potrebni denar, to je res. A že od začetka kariere skušam biti zavestno odprt za Evropo in za svet. V italijanski filmski pokrajini s Fabiem pač nisva popolnoma doma. Ena od vodilnih struj ta hip je realizem: lep primer je film A Ciambra, ki je tudi na sporedu Kinotripa, ali pa Sacro GRA Gianfranca Rosija, ki je zmagal na beneškem festivalu. Drugi trend so dobro narejeni komercialni filmi. Midva ne spadava v nobenega od teh predalčkov, kariero pa imava trenutno po zaslugi canskega festivala. Film Salvo je bilo veliko težje financirati kot tega.

Moram reči, da je trenutno zelo dobro obdobje za italijanski film. Pravkar so sprejeli nov zakon, ki se zgleduje po francoskem, predvideva pa močno podporo vsem vejam industrije, produkciji, scenografiji in tako dalje, pa tudi obnovo kinematografov in krepljenje distribucijske mreže. Vsi davki od prodanih vstopnic ne bodo šli nazaj v skupno blaganjo, ampak neposredno v filmsko industrijo. To je dober sistem, če se ga le nova oblast ne bo dotikala! (Smeh.)

Na koncu se samo še za hip vrniva k filmu. Poleg vitalistične ideje, da bo ljubezen premagala smrt, je v zgodbi čutiti tudi bolj črnogledo stališče, ki ga ubesedi eden od otrok: za Sicilijo bi bilo še najbolje, če bi jo vrnili naravi in starodavnim bogovom, naj zelenje preraste vse ostanke človeške civilizacije. To misel samo še podčrtajo posnetki antičnih razvalin, prič nekega izginulega sveta. To je zelo temačen podton.
Temu nimam kaj dodati! (Smeh) Res je, da v zgodbi soobstajata obe stališči. Recimo, da sem črnogled glede družbe na splošno (da politike niti ne omenjam!), verjamem pa v človeške odnose. Eno samo ključno srečanje lahko pomeni korenito spremembo za posameznikovo življenje. V vseh najinih treh filmih je ključni, prelomni trenutek srečanje, ki sesuje svet, kakršen je bil do tistega trenutka - a obenem odpira nove možnosti.