Knjiga Dese Muck z istim naslovom je izšla že leta 2003 pri Mladinski knjigi, v zbirki Kapučino. Gre za njen prvi roman za odrasle in hkrati tudi njen najbolj brani roman, nastal pa je po naročilu založnika.

Muckova je na včerajšnji tiskovni konferenci povedala, da za naslovom stoji nadvse zabavna prigoda, a da se je le stežka spravljala k pisanju svojega prvega literarnega dela za odrasle. In ko jo je založnik vprašal, kako napreduje in ali že ima naslov, je ona mukoma – saj še ni imela ničesar dejanskega napisanega - izjavila: "Panika!". Urednik je menil, da gre za naslov knjige in tako je iz panike pač morala začeti nastajati Panika. Ob branju ne moremo mimo vtisa, da se je najbrž Muckova tudi sama noro zabavala ob pisanju, saj iz knjige kar veje njena značilna nabrita hudomušnost. Besedilo pa je na gosto posejano z živopisnimi, včasih nadvse sočnimi primerami. Kako so se torej te besede s papirja pretočile v podobe v filmu?

Panika je filmsko upodobitev doživela deset let po izidu romana v koprodukciji RTV Slovenija in domače neodvisne produkcijske hiše A Atalanta. Svoje krstne predstavitve je bila deležna že septembra, na 16. Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kar je takrat scenaristki in režiserki Barbari Zemljič prineslo posebno omembo žirije. Gre za njen celovečerni prvenec, in že ko je pisala scenarij, je imela v mislih Janjo Majzelj v naslovni vlogi Vere. Seveda je pretvorba romana v scenarij predvsem "ena velika redukcija", vendar se je Zemljičeva mojstrsko znašla in tako je prvoosebna pripoved razgibano zaživela tudi v filmu. To je dosegla predvsem s spretno uporabo oziroma z že kar filigransko zastavljenim žongliranjem s kombinacijo t. i. voice-overja kot Verinega notranjega glasu in zunanjega dogajanja. Samo Muckovo pa vidimo tudi v manjši gostujoči vlogi v filmu. Pomembno mesto v filmu imajo slovenske popevke, ki predstavljajo dodano vrednost, saj njihova uporaba ustvari tisto atmosfero, ki se je z besedami in igro ne bi dalo pretočiti v filmske podobe.

Panika - film za ženske?
Gre za zgodbo 40-letne medicinske sestre, ki jo zajame panika, da ne bo nikoli več zaljubljena in da je do konca življenja obsojena na rutini podrejeno vlogo žene svojemu dolgočasnemu Rudiju (Gregor Zorc) in matere odtujeni hčeri Marinki (Vanesa Oštir Jarič). Ta ustaljeni vzorec pa razbije razmerje z družinskim prijateljem Mitjo (Vladimir Vlaškalić), ki je poročen z na videz popolno Jasno (Pia Zemljič). Ta podvig pa skorajda premočrtno vodi v katastrofo za vse vpletene.

Film je bil ob svojem prvem predvajanju v Portorožu označen za "slovensko Bridget Jones". Kar bo sicer kar držalo, vendar s to bistveno razliko, da Vera pritegne gledalca, da se smeji z njo, ne pa njej, kar morda velja za Bridget. Vera tako ni predstavljena kot kakšna puhloglava tepka, ki bi jo lahko na prvo žogo obtožili, da s svojimi nezrelimi dejanji ne zavozi le lastnega, temveč tudi življenja svojih bližnjih. Če pa pobrskamo še malo globlje v zgodovino, bi lahko potegnili vzporednice z Gospo Bovary Gustava Flauberta – če bi iz Panike izsesali ves humor in dodali zvrhano mero moraliziranja. To pa je ravno ena izmed močnih strani Panike – ne moralizira. Kljub Verinemu nizanju zgrešenih odločitev in dejanj, sproži v nas konkretno empatijo in dojemanje njenih napak kot nekaj povsem človeškega, povsem pristnega.

"Mi vsi smo en Rudi!"
Muckova je na predstavitvi izpostavila odziv enega dela moške strani, češ "Pa saj Vera ne bi mogla biti res tako nora, že kar ena navadna koza!". Kot vzporednico pa je zastavila premeteno retorično vprašanje: "Moški, kateremu mlajša pobere vse, pa naj bi veljal za pametnega??" Najzabavnejši odziv oziroma spoznanje pa je Zemljičevi serviral očitno pronicljiv pripadnik tega spola, ki je izjavil: "Mi vsi smo en Rudi!". Torej najraje omejeni na premike služba-kavč-spalnica, udobnost in ležernost imata torej bistveno prednost pred neutrudnim dokazovanjem samega sebe. Včasih pa tudi kot "lastniki" svoje nemarne pojave - z mastnimi lasmi in velikim vampom, kakor Vera svojega Rudija med drugim označi. Vendar pa je Rudi tisti, ki se izkaže za dobro dušo in predanega moža in očeta, vendar tak material ne obljublja ravno herojskega statusa in razburljivega življenja, zaradi česar so lahko te osebnostne lastnosti pogosto omalovaževane.

"A si predstavljaš, da je zdaj to - to?"
Zgodbo sicer poganja dogajanje v tem nesrečnem ljubezenskem trikotniku, vendar pa gre dejansko za film o spremembah, predvsem o čustveni preobrazbi glavne protagonistke. Sprva gre za alienacijo ne le od moža in hčere, temveč tudi in predvsem od same sebe, od lastnega rutinskega življenja. Afera z Mitjo pa Vero vsakič znova peha v naravnost obsedeno stanjo, v vsesplošno prežetost z njim. Seveda pa je ta drugi moški klasičen patološki narcis, kakršni v sodobnih razmerah poganjajo kot gobe po dežju. Nasploh je fabula tako rekoč prepleten žrtveni sistem - vsak je žrtev drugega, še najbolj pa najbrž samega sebe. Tako je celo Mitja žrtev samega sebe, vendar v nasprotju z Vero ni pripravljen ničesar žrtvovati za druge. Na tej točki se izriše poglavitna razlika med moškim in ženskim prešuštvom. Moški je tisti, ki bo do konca zanikal svoja dejanja, pa četudi je situacija na dlani. Ženska pa se bo v nasprotju s tem pripravljena hitro razgaliti pred drugimi, v tem posredno tudi iskati razrešitev položaja, ki ne more trajati v nedogled.
Seveda pa je dandanašnji pri mnogih prisoten strah, da je to, kar je, tudi vse. Živimo pač v času, ko izbira ene opcije bolj kot navdušenje nad njo s sabo prinaša paniko zaradi odpovedi tistim neštevilnim drugim, katerim lahko iluzorno pripišemo, da bi nas bile sposobne držati v stanju nenehne vzhičenosti. Konec pa je – kot se za romantično komedijo seveda še posebej spodobi – seveda srečen … k sreči pa vsaj ni utrujajoče vzhičen.