Sploh če verjamemo podatku, da človeštvo vsakih trideset sekund sproducira knjigo. Ekonomsko je mogoče natisniti dobro knjigo, čeprav ne zanima več kot peščice bralcev – ne nazadnje je tudi veliko klasikov začelo svojo pot v zelo nizkih nakladah. Večina knjig nima množičnega občinstva in ga tudi ne potrebuje, zares velika dela nekega strokovnega področja tudi niso namenjena širokim množicam, pa kljub temu spreminjajo zemljevid znanosti, saj dobro poznamo geslo Kdor starta na Vse, dobi Nič! Morebitno nizko število bralcev dobrih knjig ne bo pokopalo, utegnila bi jih pa pokopati zavrnitev pristopa k digitalizaciji. Vodilo umetniške produkcije danes je: Digitaliziraj ali umri!
Digitalizacija pisne kulturne dediščine je ključna za ohranjanje, obnovo in preučevanje nacionalnih pisnih kulturnih dobrin. Temeljno poslanstvo Narodne in univerzitetne knjižnice je zbiranje in varovanje ter zagotavljanje uporabe nacionalne zbirke knjižničnega gradiva. Projekt digitalizacije pisne dediščine so v NUK-u začeli leta 1996 s Kopitarjevo zapuščino. Leta 2021 so pripravili večletni načrt digitalizacije s ciljem, da v desetih letih z digitalno tehnologijo zagotovijo spletni dostop do celotne zbirke slovenske pisne kulturne dediščine od njenih rokopisnih začetkov do danes. Na tem polju jih čaka še zelo veliko dela, doslej so namreč digitalizirali le trideset odstotkov tega korpusa. Vodenje NUK-a je pred dnevi prevzela dr. Jana Kolar: "Vsekakor želim, da bi se digitalna knjižnica razvijala, vendar ne na račun ohranjanja knjižne dediščine in hranjenja gradiva, ki ga imamo. Po drugi strani je izjemno pomembno, da bi zgradili NUK 2."
Digitalizacijo filmske dediščine smo pri nas začeli precej pozno, šele leta 2015. Tudi zato, ker so se do leta 2010 filmi snemali še na filmski trak. Slovenija je bila v kinematografih digitalizirana leta 2013. Takrat je nastala potreba po digitalizaciji, saj so analogni projektorji izginjali (te ima le še nekaj dvoran po Sloveniji, med njimi so Kinoteka, Kinodvor in Cankarjev dom). Doslej je digitaliziranih 24 slovenskih celovečernih igranih filmov, kar ni veliko. Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar pravi, da je glavni razlog v tem, da v Sloveniji to področje ni sistemsko urejeno: "Na področju filma nimamo restavratorskega centra, ki je že dolga leta lasten mnogim drugim umetniškim zvrstem. Čeprav v Sloveniji prihodnje leto praznujemo 120 let filmske umetnosti, še vedno nimamo sistemske ureditve. In digitalizacija teh 24 celovečernih filmov in 35 kratkih je nastala v sklopu samostojnih projektov. SFC je bil prvi pobudnik teh aktivnosti, ker smo mi tudi odgovorni za dostopnost starih filmov, ker po zakonu nosimo pravice za prikazovanje teh filmov. Torej, začelo se je pionirsko delo na neki način projektnih rešitev, potem je prišel zakon o nujnih vlaganjih v kulturo (t. i. zakon o kulturnem evru), ki je nekaj denarja napovedal za urejanje digitalne restavracije filmske dediščine. Takrat je to iniciativo prevzela Slovenska kinoteka. Iz naslova tega zakona je nekaj sredstev prihajalo, a nikakor ne dovolj, da bi to lahko bil večji zajem filmov. In skupno imamo v desetih letih 24 filmov, ki jih lahko javnost pogleda na digitalnem mediju. Vsi drugi so v skladiščih Arhiva Republike Slovenije javnosti in nam vsem nedostopni."
Založba Beletrina veliko vlaga v razvoj sektorja za dostopnost in digitalizacijo (omenimo portal Airbeletrina in javno knjižno platformo Biblos, ki so jo morali zapreti, ko je pred nekaj meseci vzniknila državna platforma COBISS Ela). Med najuspešnejše projekte s podporo Ustvarjalne Evrope znotraj sheme Laboratorij za ustvarjalne inovacije se uvršča kurirana platforma Beletrina Digital, ki združuje več multimedijskih vsebin. Ponuja art filme (s slovenskimi podnapisi), podkaste, zvočne in e-knjige. Mitja Čander, direktor založbe Beletrina: "Zavedati se moramo, da živimo v digitalni eri in da smo tisti, ki se ukvarjamo s produkcijo kulturnih vsebin, soočeni s hudo konkurenco. Zlasti za področje knjige je to zelo velik izziv in samo moralizirati o tem, kako bi morali ljudje brati, je premalo. Namesto moraliziranja potrebujemo na ravni države in konkretno za kulturo jasno strategijo in jasen nabor ukrepov, ki bodo stimulirali digitalni prehod."
Zelo zanimiva in evropsko močno podprta je tudi interaktivna aplikacija in spletna stran Fortissimo, ki ponuja dinamično in intuitivno učno platformo za mlade uporabnike. Aplikacija uporablja tehnike resnega igranja za poučevanje zgodovine glasbe, glasbene pismenosti in spoznavanja glasbe. Učitelji lahko dostopajo do učnega gradiva prek spletnega portala, ki vključuje delovne liste in delavnice za fizične dejavnosti.
Pri projektu sodeluje kar 24 partnerjev iz 14 držav. Blaž Gregorin iz projekta Fortissimo, ki je pred nekaj leti sodeloval pri (gledališkem) digitalnem projektu Tretji oder, opaža določen odpor do digitalizacije na ravni ponudnikov kulturnih vsebin in v strokovni javnosti, pa tudi na ravni uporabnikov: "Ljudje imamo danes dostop do ogromne količine podatkov. Če so bili včasih neki stebri, ki so izbirali vsebine, ki pridejo do gledalcev, poslušalcev in bralcev, je danes to prepuščeno algoritmom." Digitalizirani svet kulture je zelo prostran in vedno znova smo lahko uporabniki razočarani nad neskončno količino tistega, kar se izmakne našemu očesu. V tem prostranem digitalnem svetu je edino smotrno dejanje narediti koncizen izbor, iz babilonske množice naslovov detektirati svoje središče sveta: Kdor starta na Vse, dobi Nič!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje