Scenarij Burning Secret (Skrivnost, ki žge) je adaptacija istoimenske novele Brennendes Geheimnis, ki jo je leta 1913 napisal dunajski pisatelj Stefan Zweig. V zgodbi o skrivnem ljubimkanju in strasti v toplicah se uglajen, prebrisan možak spoprijatelji z desetletnim dečkom, da bi se tako približal fantovi (poročeni) mami.

Kubrick je scenarij leta 1956 spisal v sodelovanju z romanopiscem Calderjem Willinghamom, s katerim sta leto pozneje sodelovala tudi pri scenariju za Steze slave (Paths of Glory).

Na scenarij je med zbiranjem študijskega gradiva za svojo knjigo naletel profesor filmske teorije na Univerzi v Bangorju v Mainu Nathan Abrams, ki je tudi izvedenec za Kubricka. "Nisem mogel verjeti," je svoje občutke povzel za The Guardian. "To je tako vznemirljivo! Za ta scenarij je veljalo, da je izgubljen." Dodaja še: "Ljubitelji Kubricka vejo, da je ta film hotel posneti, a nihče ni vedel, da je bil scenarij dokončan. Zdaj imamo izvod, ki dokazuje, da je bila scenaristična predloga za film spisana."

Lastnik scenarija je danes sin enega od nekdanjih Kubrickovih sodelavcev.

Stilist non plus ultra
Stanley Kubrick je v svoji karieri posnel samo 13 celovečercev, a kljub temu velja za enega največjih mojstrov svoje obrti – za vzornika vizualnega sloga, ki je neverjetno pozornost posvečal tudi najmanjšim podrobnostim. Z epopejo Vesoljska odiseja je oral ledino tudi na področju posebnih učinkov; spektakel, ki letos praznuje 50-letnico, se je nedavno uvrstil na šesto mesto kritiškega seznama najboljših filmov vseh časov.

Ameriški režiser, ki je večino svojega življenja preživel v Veliki Britaniji, je umrl leta 1999, le nekaj mesecev po tem, ko je dokončal kontroverzno psihološko dramo z Nicole Kidman in Tomom Cruisom, Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut).

Kje se je torej ustavilo?
Na scenariju za Skrivnost, ki žge lahko vidimo uradni pečat scenarističnega oddelka studia MGM. Na njem je datum 24. oktober 1956, ko Kubrick še ni bil svetovno znan umetnik (takrat je ravno posnel kriminalko The Killing).

Najverjetnejša teorija je, da je studio MGM čez projekt naredil križ, ko so izvedeli, da se Kubrick ukvarja tudi s Stezami slave, kar je pomenilo, da je kršil konkurenčno klavzulo svoje pogodbe. Drugi trdijo, da je predstavnik studia Kubrickovemu producentskemu partnerju Jamesu Harrisu jasno povedal, da podjetje v projektu ne vidi pravega potenciala.

"Na glavo obrnjena Lolita"
Abramsu se dozdeva, da je bila zgodba o prešuštvu, pri kateri otrok sodeluje kot posrednik, morda preveč provokativna za hollywoodske produkcijske norme tistega časa – od filmov se je pričakovala tudi moralna nota. "Če otrok služi kot posrednik med svojo mamo in njenim potencialnim ljubimcem, je to lahko precej iztirjena zgodba s spolnostjo in zlorabo tik pod površjem".

Skrivnost, ki žge akademik opisuje kot "na glavo obrnjeno različico Lolite" – vemo, da je Kubrick na filmsko platno prenesel tudi kontroverzno zgodbo o pohoti in malikovanju ruskega pisatelja Vladimirja Nabokova. "V Skrivnosti se protagonist spoprijatelji s fantom, da bi prišel do mame. V Loliti se poroči z mamo, da bi prišel k hčerki. Mislim, da bi jo leta 1956 s tem težko odnesel. Leta 1962 mu je uspelo – ampak komaj."

Kubrick in Willingham v scenariju za Burning Secret o otroku zapišeta: "Fantič pri približno desetih letih stoji na terasi, roke ima sklenjene za hrbtom na skoraj odrasel način ... Osamljen, zdolgočasen, igra se z jojojem ..." Plenilca opišeta kot "čednega, zelo možatega posameznika približno tridesetih let", povzema Guardian.

Scenarij po Abramsovih besedah šteje več kot sto natipkanih strani. Še več: "Scenarij je dokončan in bi ga kak režiser najbrž lahko realiziral." To niti ne bi bilo prvič – Steven Spielberg je svoj film A. I. - Umetna inteligenca (2001) dve leti po Kubrickovi smrti posnel po predlogi nedokončanega mojstrovega projekta.

Abrams v svoji knjigi Stanley Kubrick: New York Jewish Intellectual ugotavlja, da je Kubrick s scenarijem Burning Secret dunajsko judovsko novelo pregnetel v jezik sodobne Amerike – podobno, kot je naredil s filmom Široko zaprte oči, ki je bil prav tako adaptacija dunajske novele (Schnitzlerjeve Sanjske zgodbe iz leta 1926). Nemška imena je zato tudi spremenil v angleška in protagoniste v Američane.