Državno vodstvo Čila si je namreč za eno izmed prioritet državne kulturne politike postavilo razvoj kinematografije. Leta 2004 je bil ustanovljen poseben sklad, ki mu je vlada letos namenila 3 milijone evrov, to je kar 40 odstotkov več od sredstev, ki jih je sklad med domače filmske ustvarjalce razdelil lani.

Prvi dosežki načrtnega razvoja filma so že tu. Vodstvo filmskega festivala v Cannesu je Čile letos uvrstilo med sedmerico držav, katerih filme so predvajali v programu World Cinema. Med čilskimi filmi, ki so bili prikazani v svetovljanskem mestu na Azurni obali, je tudi produkcija Mi Mejor Enemigo (Moj najboljši sovražnik) režiserja Alexa Bowena. Film se je nedavno znašel tudi med nominiranci za špansko nagrado Goya, in sicer v kategoriji za najboljši tuji film španskega govornega območja.

Vsega je kriv Augusto Pinochet
Trenutni nosilci oblasti v Čilu popravljajo posledice zmotnih odločitev prejšnjih vlad. Največji krivec za počasen razvoj kulturnega življenja v Čilu je menda dolgoletni diktator Augusto Pinochet. Med njegovim vojaškim režimom v sedemdesetih in osemdesetih je filmska industrija v Čilu skoraj izumrla. Režiserji so "množično" zapuščali državo, filmske šole pa so zapirale vrata. Velik del čilske filmske produkcije v osemdesetih so bili preprosto dokumentarni filmi, posneti z domačo videokamero, ki so pogosto razkrivali življenje v militaristični državi.

Sprememba režima je prinesla tudi spremembo kulturne politike. Že leta 1992 je nova demokratična vlada ustanovila FONDART, filmski sklad, ki naj bi spodbudil nastajanje domačih filmov. A precej let je moralo miniti, da se je kolesje čilske filmske industrije zagnalo. Očiten napredek je postal viden šele po nastopu 21. stoletja.

Poslovni uspeh ne sme biti edino merilo
Zadnja leta v Čilu posnamejo nekaj več kot deset celovečercev. A vse težave vendarle še niso odpravljene. Če se filmski ustvarjalci ne morejo več pritoževati nad slabimi razmerami za ustvarjanje, se bodo zdaj morali spoprijeti še z eno težavno nalogo - kako spremeniti miselnost distributerjev. Ti prisegajo predvsem na načela poslovne logike. Zato je več kot 90 odstotkov filmov v čilskih kinematografih tujih. Filmski ustvarjalci in vodilni možje kulturne politike bodo tako skušali prepričati distributerje, da bi bili Čilenci pripravljeni odšteti tudi denar za nakup vstopnice za ogled domačih filmov.