Luksuz festival poceni filma iz Krškega prikazuje kratkometražno in nizkoproračunsko produkcijo avtorskih, alternativnih, aktivističnih filmov in videov predvsem mlajših ustvarjalcev in ustvarjalk, ki nastajajo v tradicionalnih ali garažnih produkcijah, v klubih, v okvirih nekomercialne, avtorske neinstitucionalne proizvodnje filma in – že v samem produkcijskem načinu – lahko pomenijo kontrakulturno pozicijo sredi dominantne distributerske mašinerije.

Skrivalnica (Hide & Seek, David Munóz, Španija, 2015, digitalni format, 23'14'') je nekakšno režiranje v živo, je film, v katerem režiserjeve "didaskalije" dobivajo nadpomen – režiser nam ves čas sugerira, kako so po navadi konstruirane medijske podobe v dokumentarcih, kako se v tem konkretnem primeru da prikrojiti situacijo na podlagi videnega v libanonskem begunskem taborišču. Gre mu namreč za zgodbo, zgodbo kot ultimativno izhodišče bildanja spektakla, zato jo poskuša na vsak način spodbuditi (žensko, ki jo spremlja kamera, prosi, naj pove: "To je moja zgodba"), a se dejanske okoliščine nenehno izmikajo poskusu ukalupljenja v mainstreamovski dokumentarni kanon.

Begunsko taborišče je sinonim za bedo, pomanjkanje, tesnobo, četudi je v njem tudi novo, mlado življenje (veliko otrok), slutnja možnosti prihodnjega preloma z obstoječim. Te prozaično tragične razmere so običajen del ikonografije begunstva v nekrokapitalizmu. Kamera, ki potuje po taborišču in poskuša ujeti in sestaviti zgodbo, je prispodoba zahodnjaškega voajerizma, naslajanja nad bedo "tretjega sveta" – nič novega torej, kar režiser lepo poudari, ko mu načrt spodleti ("Dolgočasite me," pove ista ženska filmski ekipi na koncu filma). Hide & Seek je tako zanimiv poskus razkrivanja naličja spektakla, ostaja nam pa le dilema, ali je vendarle utemeljen na način, ki bi upravičil ležernost vdora kamere v življenja v enem izmed mrtvih kotov globalizacije.

Vsak dan je božič (Svaki dan je božić, Ante Zlatko Stolica, Hrvaška, 2014, digitalni format, 10'56'') se dogaja ob božični jelki v kuhinji značilnega postjugoslovanskega stanovanja. Spremljamo različne rutinske pogovore med družinskimi člani skozi čas, kar je doseženo z enostavno dinamično montažo, ki ji slaba kakovost zvoka le dodaja šarm. Kičasta slika morske idile, izobešena na steni, se izkaže za središče precej dolgočasnega, a prav zaradi tega po balkansko humornega dogajanja ("Bomo imeli črni riž za kosilo?"), ki je prispodoba vsakdanje rutine, v kateri ni prostora za kakršna koli presenečenja, odmike. Slika se namreč postopoma spreminja, kar nam režiser nakaže že na začetku – najmlajši družinski član si z dorisovanjem galebov krajša čas oziroma, kot se izkaže, poskuša narediti ključno: vnesti nekaj nenavadnega v običajno. Sijajen, duhovito koncipiran in lucidno sestavljen kičasti kolaž, ki upravičuje obstoj pojava, ki se mu reče družina.

Nož v ženi (Knife in the wife, Vita Drygas, Poljska, 2014, digitalni format, 10'49'') je impresija o življenju cirkuških umetnikov, ki poudarja kontrast med vsakdanjo rutino in čarovnijo nastopanja, za katero umetniki živijo. Kontrast je dosežen s sopostavljanjem tehničnega ozadja prizorišča (postavljanje cirkuškega šotora v podeželskem mestecu) in vzdušja večernih nastopov, ki pritegnejo veliko otrok in njihovih spremljevalcev. Ena lepših rab utrinkov premičnih podob, ki dokazuje, da film ne potrebuje zgodbe v smislu dramaturškega loka.

Ivanova potreba (Ivan's need, Veronica L. Montano, Manuela Leuenberger, Lukas Suter, Švica, 2015, digitalni format, 6'20'') je duhovita, strastna animacija, vesela igra s seksualno domišljijo fantička, ki se želi potopiti v sladostrastje, izživeti svoje nebrzdano poželenje – z žensko z groteskno velikimi, predvsem pa dolgimi dojkami. Barve, podobe, dinamika in spogledovanje z azijskim slogom animacije soustvarijo privlačen vrtinec podob, v katerem se spolnost odraščajočega moškega razbremeni v fantaziji. Prav zaradi odločno poudarjene fantazijske razsežnosti je film dosegel svoj namen.

Pogledali smo še en animirani film, ki tudi temelji na fantazijskem momentu. Tri muhe po meri (Three fitted flies, María Álvarz Elisa Morais, Španija, 2015, digitalni format, 7'47'') je psihološki portret osamljene starke, temelječ na nekaj prizorih iz njene dnevne rutine, ki hitro zavije v obskurnost igre z muhami. Za to zamaknjenostjo se skriva neka travma, morda nekoliko preveč zamotana v poigravanje z animacijo starkinih halucinacij, ki po intenziteti sicer ne sledi obetavni moči uvodnega prizora, a z izpostavitvijo travme vendarle uspešno uresniči idejno zamisel.

Hux Flux, Figin sin 
(Hux Flux, Smokvin sin, Sunčica Ana Veldić, Martin Semenčić, Hrvaška, 2014, digitalni format, 18'40'') je dragocen filmski pogled na živali, za katerega bi skoraj lahko rekli, da prihaja iz njihove perspektive. Spremljamo bolnega psa in njegov neposredni življenjski okoliš, njegove človeške in živalske prijatelje, ki si zelo prizadevajo, da bi ga pozdravili. Pomenljiv je tudi zato, ker je tako zelo redek prikaz skrbi drugih živali, mačke in psov, ki sočustvujejo z bolnikom in se soočijo s poplavo čustev, ko ta umre. Žalovanje živali in ljudi je neposredno povezano z banalnimi okoliščinami, ki so prikazane brez zadržkov: mrtev pes leži v sobi, pokrit z odejo; odnašanje psa iz hiše in pogreb v gozdu pozimi, ko ni lahko izkopati primerne jame za pokop; kopanje jame, zakopavanje trupla. Psi in ljudje, vključno z majhnim dečkom, so navzoči na pogrebu.

Realizem, ki nas po svoje spominja na brezkompromisno estetiko Živojina Pavlovića, po drugi strani pa se navezuje na tradicijo Kino kluba Zagreb, uveljavlja potrebo po dokumentarcu, ki je dokument in ne podoba, govor in ne predstavitev, dejstvo in ne projekcija. Montažerka Veldić je na pogovoru po projekcijah povedala: "Pomembno je pokazati tisto, česar nas je najbolj strah."

Hrvaška devica (Hrvatska djevica, Sunčica Ana Veldić, Olja Budimir, Hrvaška, 2015, digitalni format, 12'43'') je še ena stvaritev zagrebške filmske kuhinje, ki pretežno v formi intervjuja obravnava intimne odnose, problematiko drogiranja in (spolnega) nasilja zaradi ljubosumja, (ne)zadovoljstva in drugih neštetih razlogov, vse v nekakšnem miksu, neobremenjenem s postavljanjem ločnic med omenjenimi tematikami. To je še posebej dragoceno, tako zato, ker omogoča podajanje kompleksnega videnja življenja, kot tudi zaradi vzpostavitve poudarka na tem, da stvari niso črno-bele, da se situacije, krivica in ugodje prepletajo, da so soodvisni in da s tem tudi neizogibno ustvarjajo neko novo kvaliteto, potencial, duhovito izražen v izjavi enega izmed protagonistov filma: "Ugriz je negativni poljub."