Čeprav se FLGBTF morda zdi kot ozko specializirani dogodek, je pomemben prav zaradi nepresenetljivega paradoksa: "marginalne" tematike, ki jih pogosto srečujemo v filmih te "specializacije", izražajo namreč kompleksnost pogledov, situacij in premislekov, ki jo festivali poglavitnega toka le redko premorejo. Tako se izkaže, da kratica LGBT – kljub nujnosti njene širitve v smeri LGBTQIA+ – v filmskem kontekstu vsebuje še kako močan politični potencial: ne zajema namreč zgolj emancipacijskih teženj po uveljavitvi in enakosti vseh družbenih spolov, temveč tudi lahko afirmira najširše razumljeno prizadevanje po enakosti med ljudmi, po odprtosti v smislu nenehnega boja za odpiranje prostora za kogar koli, pod pogojem odprave šovinizmov, seksizmov in drugih izključevalnih mehanizmov.

Izključevanje pa danes poteka predvsem v skladu z vladajočo vulgarno ekonomsko logiko. Občinstvo FLGBTF jo očitno prepoznava, saj je z rožnatim zmajem nagradilo prav film, ki se na izvrsten način loteva razrednih razlik. Gre za Kako (vsakič) zmagati v dami (How to Win at Checkers (Every Time), Tajska/Hong Kong/ ZDA/Indonezija, 2015, 80'). Ta izrazito lucidna in hkrati zelo premišljena obravnava razslojevanja vnaša razbremenjen pogled na homoseksualnost, ki je pravzaprav le sporadično dejstvo znotraj celotne kritično naravnane mizanscene. Prekinitev istospolne zveze je tako posledica razrednega konflikta – in z njim povezane dekadence in neobčutljivosti premožnega partnerja –, ki bi sicer lahko povzročil tudi prekinitev nekega heterorazmerja (to enostavno dejstvo je pač treba nenehno ponavljati). Kolateralna škoda skorumpirane, razslojene skupnosti je revni partner, ki dobesedno umre – v obvezni vojaški službi, ki se je bogati pač ne gredo, ker si lahko privoščijo ta luksuz.

Rdeča nit letošnjega FLGBTF-ja je svojevrstno nadaljevanje tematike, ki je bila odprta že lansko leto – vprašanje starejše populacije, tudi v odnosu do mladih, kar je neke vrste vprašanje prepleta življenja in smrti. Aya Arcos (Nemčija/Brazilija, 2014, 84') je eden izmed filmov, ki to tematiko zajame na precej narativni ravni in z več kot odvečno stilno navlako, kar mu odvzame sporočilno potentnost (ki le za hip pride do izraza, v prizoru "bolezni v raju").

"Najvišja oblika resničnosti je pesem, vse drugo je varnost brez možnosti."
Na programu je bil tudi tokrat zanimiv sklop, namenjen predvsem mladini, projekcije pa je spremljalo nadaljevanje promocije LGBT-branja – izbrane knjige zbirk Lambda in Vizibilija so bile na voljo brezplačno. Spremljali smo tudi pogovore po projekcijah, eden zanimivejših je bil po filmu Stanka Josta Slovenski Hamlet (Jugoslavija (Slovenija), 1980, 69') med igralko Ljerko Belak, režiserko Majo Weiss in enim izmed festivalskih selektorjev Branetom Mozetičem. Poudarek je bil na specifičnosti časa, v katerem je nastal ta dejansko queerovski film, v katerem učitelj, ki pristane v šoli v zavrtem vaškem okolju, vzpostavi neobičajno pristen odnos z učenci in učenkami. Med njihovimi pogovori, razbremenjenimi teže avtoritarnosti, slišimo tudi to (še vedno zelo aktualno) učiteljevo izjavo: »Najvišja oblika resničnosti je pesem, vse drugo je varnost brez možnosti.«

Povsem konservativno zastavljen S&M Sally (ZDA, 2015, 80') je v svoji dolgočasni lahkotnosti živi dokaz, da so »nenavadne« spolne prakse in življenjski slogi, ki jim sledijo, lahko izvrsten teren za reprodukcijo potrošništva in normalizacijo. Ta film bi lahko bil del programa marsikaterega mainstreamovskega festivala, njegova uvrstitev v program pa je problematična predvsem z vidika afirmacije holivudizacije.

"Nikoli se ne opravičuj za to, kar čutiš"
Režija Draga Grafa v filmu Jutri (Slovenija, 2013, 115') sledi resničnim življenjskim situacijam igralk in igralca, ki jih nevidno povezuje prijateljstvo z optimističnim brezdomcem. Družinske travme, spodleteli življenjski načrti zaradi slabega socialnega položaja in fizično ter čustveno nasilje se prepletajo v nepretenciozni, vendar učinkoviti montaži, ki poudari v naslovu nakazano idejo o vedno dosegljivi novi priložnosti, kot izhodu iz eksistenčnih zagat. Lep prispevek k rahljanju togosti tako imenovanega slovenskega filma, ki mu sicer več trasha, sproščenosti in odmika od arta nikakor ne bi škodilo.

Drugo življenje tatov (The Second Life of Thieves, Malezija/Švica/Nizozemska, 2014, 88') sodi med filme, med katerimi si lahko vzamemo veliko časa za premišljevanje, tudi o lastnem položaju. Ljubezen, ki jo spremlja takšna ali drugačna izguba, dozorevanje in spreminjanje so v melanholiji filmskega izraza uspešno postavljeni na kontemplativno raven. Sporočila se med seboj križajo, drugo na drugo navezujejo, družbeni spol kot status pa je pri tem v ozadju, kar toliko bolj poudari izjavo osrednjega protagonista o tem, da se nekoč ni zavedal končnosti stvari.

Izpostaviti je treba tudi omnibus petih kratkih filmov Zgodbe o naših življenjih (Stories of Our Lives, Kenija/Južna Afrika, 2014, 61'), med katerimi izstopata Duet, ki obravnava razmerje med belim prostitutom in črnim naročnikom, in Vsako noč sanjam, ki dokumentira sistemsko podprto nasilje proti "gejevstvu" v Keniji. Kot dragocen hommage Vojinu Kovaču Chubbyju pa so se odvrteli štirje kratki, med njimi Lepo je v naši domovini biti mlad (po Chubbyjevi zamisli in v realizaciji Naška Križnarja, 1967, 3').

FLGBTF ostaja pomembna filmska in družbenokritična platforma, zato si nedvomno zasluži veliko spodobnejšo javnofinančno podporo, ki trenutno raje odteka k fizičnemu ograjevanju lokalne različice paranoje, začinjene z oblastniško heteronormativnostjo (ki je prisotna tudi takrat, ko je videti, da je "drugačnost" sprejeta).

Nenad Jelesijević