84-letni Senegalec Issa Cisse, ki se je med drugo svetovno vojno boril za Francoze, vsak mesec iz Francije dobi 200 evrov pokojnine. Foto: EPA
84-letni Senegalec Issa Cisse, ki se je med drugo svetovno vojno boril za Francoze, vsak mesec iz Francije dobi 200 evrov pokojnine. Foto: EPA
Pariz vojnim veteranom iz nekdanjih afriških kolonij namenja polovico nižje pokojnine kot Francozom. Foto: EPA
Nemiri v Franciji
Film so si lahko že ogledali v revnih delih Pariza, kjer živi veliko priseljencev in njihovih potomcev. Foto: EPA

V njegovem filmu Les Enfants du Pays (Otroci domovine) se zavezniški vojaki v drugi svetovni vojni iz oči v oči srečajo z nemškimi tanki. A med zavezniškimi borci ni Francozov, Britancev, Američanov in Kanadčanov, saj so vojaki, ki branijo zapuščeno francosko vasico, Afričani.



Francozi so vojake "uvozili" iz svojih kolonij
Prve "kolonialne" pehotne enote so Francozi organizirali že v 19. stoletju, saj so želeli okrepiti svojo takrat nekoliko oslabelo vojsko. Afričani so se za svoje kolonialne gospodarje borili v obeh svetovnih vojnah. V drugi svetovni vojni naj bi Francozom pomagalo okoli 300.000 vojakov iz kolonij v Zahodni in severni Afriki ter iz Indokine, meni zgodovinar Benjamin Stora, ki je napisal več knjig o francoskih kolonialnih izkušnjah.

Vdani v usodo so šli pred tanke
V Otrocih domovine se razcapan pehotni bataljon na poti proti nemški meji izgubi in pot jih zanese v zapuščeno francosko vas, kjer živi le še stari oče z vnukoma. Čeprav skoraj noben vojak ne govori francosko, se med njimi in njihovimi "gostitelji" hitro spletejo tesne vezi. Ko v vas pridrvijo nemški tanki, oficir vojake pošlje na položaje. Čeprav vedo, da jih skoraj gotovo čaka smrt, ubogajo in dajo življenja za zapuščeno naselje celini, ki sploh ni njihova.

Premiera je bila v Afriki
Film premiere ni doživel v kakšni izmed elegantnih kinodvoran v Parizu, ampak v neki vasici v Beninu, kjer so si vaščani vseh generacij radovedno ogledali projekcijo filma na beli rjuhi. Zdaj Otroci domovine potujejo po vaseh Zahodne Afrike, kjer je sodelovanje Afričanov v francoskih četah še vedno zelo občutljiva tema, saj Francozi ne priznavajo zaslug Afričanov pri osvoboditvi Francije.

Film so si že lahko ogledali tudi v nekaterih revnih četrtih Pariza, kjer je večina prebivalcev arabskih in afriških priseljencev. "To je pogumen film, saj pokaže tudi tisto, česar nas zgodovinske knjige ne učijo," je povedal 23-letnik, čigar stari starši so v Francijo prišli iz Alžirije.

Slab položaj veteranov "senegalske pehote"
Potem, ko so afriške kolonije v 60. letih prejšnjega stoletja postale neodvisne, so Francozi vojnim veteranom iz nekdanjih kolonij, ki so se borili za njih, zamrznili pokojnine. Preživeli veterani "senegalske pehote" imajo danes 50 odstotkov nižjo pokojnino kot v Franciji živeči vojni veterani, zato opozarjajo, da je to nepošteno in rasistično. Francoska vlada se v opravičilo sklicuje na podatke, da so življenjski stroški v Afriki veliko nižji kot v Franciji.

Leta 2004, 59 let po koncu druge svetovne vojne, so Francozi 50 afriškim veteranom podelili odlikovanje Legije časti. Kmalu je v Senegalu sledila prva slovesnost, na kateri so počastili preživele iz "senegalske pehote", ki so zdaj stari več kot 80 let. Francoski filmski kritiki so film sicer raztrgali, a gledalci so ga ocenili kot zelo pozitiven prikaz zgodovinskih dejstev.