Včasih je težko razumeti, zakaj se ljudje vračajo; je zvestoba ponavljajočim se obrazom in zapletom (je treba posebej izpostavljati Ful gas?) znak iskanja stalnic v gospodarsko in politično nestabilnem svetu? Kakor koli že, večina franšiz je vlagateljem vsaj povrnila njihov denar, kar spričo krize v filmski industriji sploh ni slabo. Shrek Tretji je bil na primer manj donosen in po mnenju kritikov precej manj duhovit od svojih predhodnikov, a zaslužek 300 milijonov na domačih tleh najverjetneje zagotavlja, da bomo zelenega ogra in njegovo ženičko na velikih platnih še videli.

Od devetih nadaljevanj v zadnjih mesecih pa so bila samo tri taka, ki so uspela na obeh frontah: v očeh kritikov in pri občinstvu, ki je drlo v kinematografe: Bournov ultimat, Harry Potter in Feniksov red ter Umri pokončno 4 - najbrž ne mejniki sedme umetnosti, vseeno pa dovolj inteligentni in zabavni, da so upravičili svoj obstoj.

Preprost recept: nekaj starega in nekaj novega
Če vzamemo v precep tri "zmagovalce" iztekajočega se poletja, se pokaže formula za uspeh: junaki z eno očitno šibko točko (pa naj bo to amnezija, neizkušenost ali pa hčerka v nevarnosti) se zapletajo v nove težave, a ostajajo zvesti svojemu značaju. Sliši se preprosto, a ustvarjalci Spidermana, ki so iz protagonista v tretjem delu delali zlobca, tega na primer niso upoštevali. Po drugi plati pa so lopovi v Oceanovih 13 prav tako čedni in uglajeni kot prej, a že v tretje preigravajo bolj ali manj isti scenarij.

Dobre stare eksplozije
In če Bournov in Potterjev uspeh nista bila pretirano presenečenje, pa je imel Bruce Willis alias McClane pred seboj težjo nalogo: večinoma ljudje niso verjeli, da po dvanajstih letih še lahko tekmuje z mlajšimi, bolj izklesanimi in manj plešastimi tekmeci. Toda prav to se je izkazalo za njegovo prednost - v bliskovito razvijajočem se svetu (scenaristi so pametno izkoristili naš strah pred tehnološko naprednimi teroristi) John McClane ostaja “stara šola” in negativce stoično zbriše z obličja zemlje. In to verjetno ne zadnjič.

A. J.