Britanski igralec, ki mu je kraljica leta 2015 zaradi njegovega prispevka k igrani umetnosti podelila viteški naziv, je v petek umrl zaradi posledic raka trebušne slinavke. Tega so mu sicer odkrili pred slabima dvema letoma, piše BBC. Njegovo smrt je potrdil tudi njegov agent, a podrobnosti ni razkril.

Dvakrat nominiran za oskarja
V svoji kar šest desetletij dolgi igralski karieri je Hurt zaigral v več kot 200 filmih in televizijskih serijah in se v spomine mnogih zasidral s prizorom umiranja v Osmem potniku: bil je prvi član posadke, ki mu je iz prsnega koša izbruhnila vesoljska nakaza. (Antologijski prizor je kasneje z veseljem parodiral v komediji Spaceballs (1987)).

Za svojo upodobitev Johna Merricka v Človeku slonu in Maxa v Polnočnem ekspresu je bil nominiran za oskarja, za vlogo Merricka pa je prejel zlati globus za najboljšo moško stransko vlogo. Poleg tega je bil osemkrat nominiran za britansko filmsko nagrado bafto, štiri je tudi osvojil.

Človek slon je prejel osem oskarjevskih nominacij, vključno s tisto za najboljšega igralca. A Lyncheva ekipa je s podelitve odšla praznih rok. V igralski kategoriji je Hurta premagal Robert de Niro v Pobesnelem biku.

V Polnočnem ekspresu je igral heroinskega odvisnika v turškem zaporu. Drama Alana Parkerja je bila posneta po resnični zgodbi Billyja Hayesa (igral ga je Brad Davis), ameriškega študenta, ki so ga ujeli pri tihotapljenju drog. "Na snemanju Polnočnega ekspresa sem užival," se je Hurt spominjal leta 2014. "Takrat smo res snemali komercialne filme, v katerih so bili osupljivi prizori, pa še sporočilo so imeli."

Kdo je kdo filmske industrije
Njegova plodna, eklektična kariera v devetdesetih in v novem tisočletju ni pojenjala: sodeloval je z "modnimi" art režiserji, kot so Gus Van Sant (Even Cowgirls Get the Blues), Jim Jarmusch (Mrtvec, Meje nadzora, Večna ljubimca) in Lars von Trier (Dogville, Manderlay) ter obenem z eno nogo ostajal v Hollywoodu: nastopil je v visokoproračunskih projektih Rob Roy, Stik, Hellboy, V za vroče maščevanje ter Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje. Med njegovimi najljubšimi vlogami je bil menda film Death on Long Island, v katerem je igral priletnega pisatelja, obsedenega z mladeničem.

Mlajši generaciji pa se je med drugim prikupil z vlogo ekscentričnega Mojstra Olchebata, izdelovalca čarovniških palic v treh filmih franšize Harry Potter. Tudi po tem, ko so mu leta 2015 diagnosticirali raka trebušne slinavke, je bil odločen, da se svojemu delu ne bo odpovedal.

Zaposlen vse do konca
Nazadnje se je na velikih platnih pojavil letos, ko je upodobil častitega Richarda McSorleyja, duhovnika, ki je tolažil pravkar ovdovelo prvo damo v biografski drami o Jacqueline Kennedy Onasiss, Jackie. Film lahko prav v teh dneh ujamete v slovenskih kinematografih.

Zadnjih nekaj filmov, v katerih je nastopil - That Good Night, Damascus Cover in My Name is Lenny -, bomo lahko videli v naslednjih mesecih in letih. Na žalost pa mu ni več uspelo posneti vloge v zgodovinski drami o prvih mesecih druge svetovne vojne, The Darkest Hour, ki jo režira Joe Wright in v kateri naj bi Hurt igral Nevilla Chamberlaina.

Štirje zakoni in premagana odvisnost
Hurt, ki je le nekaj dni pred smrtjo praznoval 77. rojstni dan, je bil zadnjih 12 let poročen z Anwer Rees Meyers, ki je bila njegova četrta žena. Z drugo ženo Joan Dalton ima dva sinova, Alexandra (27) in Nocholasa (24). Leta 2008 je priznal, da okreva od dolgoletne odvisnosti od alkohola, zaradi česar so ga britanski mediji od nekdaj radi popredalčkali k Richardu Harrisu, Petru O'Tollu in drugim "žurerjem" igralskega ceha.

Na Hurtovo smrt so se že odzvali njegovi kolegi. Mel Brooks je tvitnil, da nikomur drugemu ne bi uspelo Človeka slona odigrati bolje. Človek slon se je po njegovi zaslugi, kot je zapisal Brooks, zapisal v filmsko večnost.

Mož tisočerih filmskih smrti
Zdi se, da je bil John Hurt eden tistih igralcev, ki jim je bilo usojeno, da bodo na velikih platnih umrli tisoč in ene smrti. "Mislim, da držim rekord," je nekoč izjavil. "Prišlo je že tako daleč, da me moji otroci ne vprašajo več, ali umrem, ampak samo še, kako umrem." Na njegovem profilu na YouTubu boste našli kompilacijo The Many Deaths of John Hurt, ki v štirih minutah in pol naniza približno 40 Hurtovih filmskih smrti, od The Wild and the Willing (1962) do Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (2011).

"Glas je polovica igralčeve opreme"
Igralec je bil znan tudi po svojem melodičnem, nikotinsko obarvanem glasu, ki ga je uporabil za številne glasovne vloge. Pripovedovalec je bil v Von Trierjevih Dogvillu (2003) in Manderlayu (2005), pa tudi v filmih Watership Down (1978), The Black Cauldron (1985), Thumbelina (1994) in v kratkem filmu Zverjasec, ki je bil leta 2009 nominiran za oskarja. "Pri filmu sem se vedno zelo zavedal glasu. Mislim, da je glas skoraj 50 odstotkov igralčeve opreme," je nekoč izjavil. "Enako pomemben je kot tvoj videz, gotovo na odru in morda tudi na filmu. Če pomisliš na katerega od velikih ameriških zvezdnikov, vedno pomisliš na njegov videz in na njegov glas. To velja za vse, od Clarka Gabla do Rocka Hudsona."