Prvič je nase opozoril z dokumentarnim filmom Noč in megla (Nuit et brouillard) leta 1955, v katerem se je osredotočil na nacistična koncentracijska taborišča. Tudi v svojem prvem celovečernem filmu štiri leta pozneje z naslovom Hirošima, ljubezen moja (v njem je igrala Emanuelle Riva, ki smo jo lani gledali v Hanekejevi mojstrovini Ljubezen) se je posvetil temačni tematiki, in sicer atomski bombi v Hirošimi. Film je bil nominiran za oskarja za najboljši scenarij in je pozneje osvojil številne nagrade.

Skupaj s Francoisom Truffautom in Jean-Lucom Godardom je Resnais veljal za enega najvidnejših predstavnikov francoskega novega vala, vendar pa je sam dejal, da se v celoti ne šteje za del omenjenega gibanja.

Številne nagrade na največjih festivalih
V svoji več kot 60 let trajajoči karieri je posnel številne filme, za katere je osvojil nagrade na številnih filmskih festivalih po vsem svetu: leta 1969 je za L'Annee Dernier a Marienbad prejel zlatega leva v Benetkah, v Berlinu je prejel srebrnega medveda za filma Smoking/No smoking in On Connait la Chanson, leta 2009 pa je prejel nagrado za življenjsko delo v Cannesu. Velja tudi za največkrat nominiranega režiserja za cezarje, skupaj je bil nominiran osemkrat, dvakrat pa je tudi prejel najvišjo francosko filmsko nagrado, in sicer leta 1978 za film Providence in leta 1994 za Smoking/No smoking.

Premiera zadnjega filma na nedavnem Berlinalu
Njegov zadnji film z naslovom Aimer, boire et chanter, ki je temeljil na igri Life of Riley Alana Ayckbourna, so premierno predvajali na nedavnem 64. Berlinalu, kjer je film osvojil srebrnega medveda oz. nagrado Alfreda Bauerja kot film, ki odpira nove perspektive. To je bil sicer že njegov tretji film, ki je temeljil na Ayckbournovih dramah, saj ga je zelo intrigiral prenos gledaliških del na filmska platna.