Zapustil nas je Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent, so sporočili s Slovenskega filmskega centra. Podpisuje se pod več kot 30 dokumentarnih in igranih filmov, bil je avtor več kot 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter desetih celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Za svoje delo je pred štirimi leti prejel tudi Prešernovo nagrado, pred tem pa med drugim leta 2010 nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2018 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. V letih od 1985 do 1990 je na filmskem festivalu v Pulju prejel tri zlate arene in veliki nagradi festivalov v Beogradu (1983) in Mannheimu (1985).

Sorodna novica Prešernov nagrajenec Filip Robar Dorin: samosvoj mojster slovenskega filma

V svoji dolgoletni karieri je aktivno krojil usodo slovenskega filma
Kot scenarist in režiser je Robar Dorin v slovenski film pionirsko uvedel obliko dokumentarnega in igrano-dokumentarnega filma, v kateri filmski avtor postane aktivni soudeleženec snovi, ki jo predstavlja. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala: "Je resnično udaren filmar, je raziskovalec in interpret, predan raziskovanju povsem lastnega filmskega izraza, a tudi prezrtih družbenih skupin, manjšin in skritih dimenzij pomembnih gibanj in osebnosti v slovenski kulturi."

Robarja Dorina so nagradili kot "angažiranega avtorja, ki razgrne vso kompleksnost obravnavane snovi in pri tem ne skriva svojega stališča". "Njegova odlika je igrano-dokumentarna forma, ki predstavlja sintezo neumišljenega in umišljenega filma, ki želi 'izvleči resnico'. Pri svojem delu je pionir neodvisne filmske produkcije Robar Dorin podpiral mlade, še neuveljavljene režiserje, se zavzemal za razvoj scenaristike in spodbujal razvoj kreativnega dokumentarnega filma," je še pisalo v utemeljitvi.

Iz utemeljitve Badjurove nagrade: "Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje."
Robar Dorin, rojen 8. septembra 1940 v Boru v Srbiji, je leta 1965 v Ljubljani diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti, nato pa štiri leta pozneje še iz filmske scenaristike, režije, kamere in montaže na Columbia Collegeu v Chicagu s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji). V letih 1971 in 1972 je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v Gstaadu, Švica, pozneje pa se je za osem let zaposlil kot asistent za filmsko režijo in igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

Po delu na akademiji je na začetku osemdesetih let ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro. Produkcijska hiša Filmske alternative je, kot je navedeno v utemeljitvi njegove Prešernove nagrade, "napovedala razvoj močne slovenske neodvisne filmske produkcije". Kot filmski ustvarjalec je podpisal več kot 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, med drugimi tudi naslednje: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago ... (2010).

Kot avtor celovečernih filmov je podpisal več kot 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov, med njimi Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).

Robar Dorin: Želim negovati umetniško svobodo in videti, kaj se da iztržiti iz nje
V letu 2010 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev. V letu 2019 je prejel največje slovensko priznanje na področju kulture, Prešernovo nagrado, v kateri je zapisano: "Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu."

Ob filmskem delu se je posvečal tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu, izdano pri Ekranu leta 2004, knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu, izdano za založbo Umco leta 2008. Prevajal je tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona.

Med letoma 1998 in 2002 je bil direktor Filmskega sklada Republike Slovenije, današnjega Slovenskega filmskega centra. Leta 2017 je pri založbi Slovenska kinoteka izšla knjiga Dialogi s Filipom, v kateri sta z Nerino T. Kocjančič ustvarila osebni vpogled v nekatere najpomembnejše postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.