Slavo Vajt je bil več kot trideset let sodelavec Televizije Slovenija. Vizualnim podobam se je sprva posvečal kot fotograf Moderne galerije Ljubljana, nato pa stopil na več kot tri desetletja dolgo pot snemalca, režiserja, direktorja fotografije in scenarista na Televiziji Slovenija. Kot snemalec je sodeloval tudi s studiem Viba Film Ljubljana.

Posnel je vrsto drznih projektov, kot je spremljanje prvega slovenskega vzpona na Mount Everest. Leta 1980 je o tem posnel avtorski dokumentarec Sagarmatha, ki je bil nagrajen na mednarodnem filmskem festivalu v San Sebastianu.

Za svoje delo je Vajt prejel vrsto nagrad, med drugim srebrni plaketi Metoda Badjure za filma Zmagujoča podoba narcisa in Opre Roma ter nagrado na mednarodnem festivalu televizijskega filma v Sofiji leta 1984 za dramo Pasja pot. Omeniti je treba tudi njegove dokumentarce Zlomljeni jarem?, Dežela viharjev in Dežela tisočih resnic. Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh.

Letos je ob prevzemu nagrade iris nekaj besed namenil mlajšim kolegom. "Če želi dobro delati, morata biti filmski snemalec in kamera eno bitje. Morata se združiti v eno bitje in bosta naredila nekaj lepega," je nagrajenec povedal za Radio Slovenija.

Leta 2015 je pri založbi Sanje izdal delo Poti in brezpotja, ki združuje njegove potopise, zgodbe in utrinke. Rdeča nit med njimi je to, da v vseh stvareh avtor išče sebe in svoje resnice, ob tem pa razmišlja o ljudeh in družbi.

Kot so ob izidu knjige zapisali pri založbi Sanje, je Vajt "človek, v katerem se pretakata tišina mirnega sidrišča in radoživa nomadska razprtost za vse, kar se lahko pojavi v svetovih, ki jih srečuje, preči in jim pričuje". Med ljubeznimi, ki jim je ostal zavezan vse življenje, je lepota raznoterih obrazov morja, gora, alpinizma in popotovanj.