Za nemško revijo Cicero je režiser v pogovoru podrobneje pojasnil tudi, kako bi bil videti tak vestern. Wenders nemškega kanclerja Gerharda Schröderja vidi kot šerifa, ki stopi na prazno vaško cesto in pozove na dvoboj.

Ob zadnji podobni priložnosti je Schröder svojemu nasprotniku Edmundu Stoiberju zbil pištolo iz rok, ker pa se tokrat z njim spoprijema ženska (Angela Merkel), šerif privoli v besedni dvoboj. Tukaj pa se zaplet še ne konča, saj se nenadoma pojavijo nepridipravi, ki planejo na Schröderja.

Razmere so vse bolj napete, kanclerju/šerifu pa ob strani stojita le še zvesta pomočnika, ki ju je Weners poimenoval Muente (politik Franz Müntefering) in nemški zunanji minister Joschka Fischer.

Za napetost bi poskrbel
še Zorro
Glavno vprašanje, ki bi si ga prek filma zastavil Wenders, je, ali lahko uspejo kot manjšina, kot peščica pokončnih? Da bi gledalci vse do konca ostali v napetosti, pa bi Wenders v zgodbo po svojih besedah vpletel še lik Zorra (igral bi ga Oskar Lafontaine), v vsesplošni zmedi pa bi vsak streljal na vsakega, izkazalo pa bi se, da uporabljajo slepe naboje, saj žrtev ne bi bilo.