Tako je svojo s Prosutom navdihnjeno Mamo opisal režiser, ki je film premierno predstavil na slovitem filmskem festivalu v Rotterdamu. Tamkajšnji programski selektor Gerwin Tamsma ga je opisal kot vznemirljiv, ganljiv in poseben film, najboljše Škafarjevo delo do zdaj. Drevi se bo ekipa Mame premierno predstavila na domačih tleh, in sicer v Kinodvoru, kjer bo film teden dni na ogled, v naslednjih dneh pa bodo gledalce pozdravili tudi v drugih mestih (16. aprila v Celju, 18. aprila pa v Velenju).

Če je bil Oča lirična meditacija o odnosu očeta in sina, sledi Škafar tokrat materi, ki želi rešiti svojo hčer, jo odpelje v tujo deželo in jo zapre v hišo v odročni vasici. Protagonistki med seboj ne govorita, besede odsotnega dialoga prevzamejo verzi iz pesmi, potovanje pa se iz reševanja hčerke spreobrne v čarobno duhovno pustolovščino, na kateri mati znova prebudi življenje v sebi.

Film, ki se pogovarja sam s seboj
"Pri Mami me sem hotel narediti film, ki ima spet neko svojo strukturo. Temu sem rekel struktura vodnih kapelj," je povedal Vlado Škafar v prispevku Tese Drev za Radio Slovenija. "Ne le, da ne gre za klasično dramaturgijo, da ne gre za nobeno kauzalnost. Zanimal me je film, ki odmeva tako, kot odmevajo valovi, ki nastanejo, potem ko pade kaplja v vodo," še pravi. Tisto, kar je režiserju všeč pri Mami, je to, da se film pogovarja sam s seboj, da ne potrebuje niti sebe niti gledalca, ampak "se ima dobro sam s seboj".

Kot so zapisali na festivalu Rotterdam, je Škafar svoj cilj uresničil v slogu, ki je dandanes precej neobičajen. "Film je brezsramno poetičen in liričen, a obenem tudi opazovalen in realističen. S pomočjo fotografije postane zdravilna moč narave, tišine in teme otipljiva."

V naslovni vlogi nastopa Nataša Tič Ralijan, ki zna s svojim spominom na nastanek filma ubesediti poetičnost večplastnost filma: "Tako si (Vlado) neizprosen – tako kot sem se na snemanju počutila sama, prepuščena sama sebi, tako sem se počutila tudi kot gledalka, spet sama; sem gola, bosa ... Ko tako gledaš film, čutiš, koliko zdržiš in koliko ne. Po drugi strani pa želim, da se premaknem, ne zdržim več, gremo naprej – neizprosno zahtevaš: posveti se! – to je edina pot, da lahko sebe slišimo, moraš biti ti– sam, gol, prazen prostor, tišina (oklepaj tišine). Tako je, kot da bi iz kaosa sveta gledalca vrgel na samotni otok – neizprosno in blagodejno – kot da bi si odpočil – kot da ti je nekaj odpadlo in lahko sedeš pod drevo – normalno živiš ..." V filmu nastopajo še Vida Rucli, Gabriella Ferrari in Pierluigi Di Piazza, za izpovednost poetičnih podob pa je zaslužen direktor fotografije Marko Brdar.

Za svoboden film, ki se ne zmeni za oznake
Režiser, ki zase pravi, da so ga vedno najbolj privlačili filmi, ki so iskali svojo pot, niso igrali po pravilih igranega filma in se niso obremenjevali z oznakami, ampak bili svobodni, je leta 2010 navdušil s filmom Oča. Postal je prvi slovenski film, ki je bil izbran v program Mednarodni teden kritike na Filmskem festivalu v Benetkah. Predvajali so ga na več kot petdesetih filmskih festivalih po vsem svetu, film pa je prejel osebno nagrado Aleksandra Sokurova na festivalu Voices v Vologdi. Sočasno s filmom Mama je nastajala tudi zbirka poezije in akvarelov Krogi = En = Circles, ki jo je režiser ustvaril s slikarko Joni.