Film se konča v sedanjosti, na Bazoviški gmajni, kjer se ob tonih pesmi Vstala Primorska proti spomeniku bazoviškim žrtvam fašizma zgrinjajo množice ljudi. Foto: Ana Svenšek
Film se konča v sedanjosti, na Bazoviški gmajni, kjer se ob tonih pesmi Vstala Primorska proti spomeniku bazoviškim žrtvam fašizma zgrinjajo množice ljudi. Foto: Ana Svenšek
Narodni dom v Trstu
Fašistično uničevanje slovenske identitete - prepoved društev, sežiganje slovenskih knjig, pretepanje in deportacije, rubež zemlje in imetja, prepoved jezika, spreminjanje imen in priimkov (celo na nagrobnikih), prepoved bogoslužja v slovenskem jeziku ... - je sprožilo slovenski odpor. Simbolno dejanje je požig Narodnega doma v Trstu 13. Julija 1920; spomine nanj v filmu poda pisatelj Boris Pahor.

Strele v Bazovici, ki nastajajo v produkciji novomeškega Studia Vrtinec, so začeli snemati predlani; večina kadrov je bila tako posnetih že lansko jesen, februarja pa bodo film v Trstu prvič javno predvajali.

Televizijsko premiero bo film septembra doživel na italijanski nacionalni televiziji Rai, predvajala ga bo tudi hrvaška javna televizija, o predvajanju na slovenski televiziji pa za zdaj še ni padla zadnja beseda (čeprav je sredstva prispevalo tudi ministrstvo za kulturo).

Film s pomočjo igranih rekonstrukcij in avtentičnih izjav še živečih prič usodnim dogodkom - tudi denimo pisatelja Borisa Pahorja - sestavi zgodbo štirih mladeničev, borcev proti italijanskemu nasilju, ustrahovanju in raznarodovanju, ki so jih tržaški fašisti ožigosali za teroriste ter obsodili na smrt.

Režiser je bil "oče" Poletja v školjki Tugo Štiglic, film pa so ob pomoči hrvaškega koproducenta posneli po scenariju Jadrana Sterleta. Štiri glavne vloge so si razdelili dolenjski študenti, igralci naturščiki, Alen Halilović, Dejan Brakočević, Klemen Mihalič in Jernej Puntar.

Zgodovinski filmi so vedno malo trši oreh
S 55-minutnim igrano-dokumentarnim filmom so poskušali rekonstruirati za tri Slovence in Hrvata tragične dogodke, pri poustvarjanju izvirnega okolja in snemanju pa so bili, kot je pojasnil direktor Vrtinca Primož Kastelic, sila previdni in natančni. Izdelati so morali namreč oblačila za 80 različnih vlog, pri opremi pa misliti na vsako malenkost in zgodovinsko podrobnost. Priskrbeti je bilo treba ustrezno orožje, uniforme, prostore in vozila, film pa so snemali v izvirnem okolju na Lokvah pri Divači, Vipavskem, Baču pri Ilirski Bistrici in v nekdanjih zaporih Udbe v Ljubljani.