Želim pokazati, da film ni zanimiv le za prebivalce New Yorka. Res je, da je Princ Broadwaya pravi newyorški film, a njegove teme so univerzalne. Ljubezen, družina in prijateljstvo so prave teme filma.
Princ Broadwaya je prepričljiva karakterna drama, kinetična, dramatična in prežeta z vonjem ulice, umeščena v svet migrantov brez papirjev, ki se preživljajo s preprodajo lažnih blagovnih znamk. Gre za svet, v katerega le redkokdaj pogledamo; celo takrat, ko se sprehodimo naravnost skozenj. Vendar nas mladi režiser Sean Baker primora, da tja pogledamo – in da nam ob tem ni vseeno.
S temi besedami so v Kinodvoru označili Princa Broadwaya, lanski zmagovalni film na mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok, ki je prišel na program Kinodvora.
Lucky, priseljenec iz Gane brez urejenih papirjev, se na ulicah Broadwaya preživlja s prodajo ponarejenih blagovnih znamk. Z robo ga oskrbuje prijatelj Levon, priseljenec iz Armenije. Luckyjevo življenje se obrne na glavo, ko ga nekega dne obišče nekdanja punca in mu potisne v roke majhnega otroka, ki naj bi bil njegov sin. Medtem ko se Lucky sooča z novonastalo situacijo, ki od njega zahteva, da se v hipu prelevi v odgovornega očeta, se Levon trudi rešiti svoj razpadajoč zakon.
Zabrisana meja med dokumentom in fikcijo
Že drugi film režiserja Princa Broadwaya Seana Bakerja, Take Out (2001), je bil mešanica komedije, socialne drame in dokumentarnega filma o nezakonitih priseljencih, zato se je ob snemanju svojega tretjega celovečerca hotel izogniti ponavljanju omenjene teme. Toda ob srečanju z afriškim priseljencem in preprodajalcem ponarejene robe, Princem Abdujem, ki je sam ponudil sodelovanje, se je odločil nadaljevati tematiko v svojem značilnem realističnem slogu.
Da bi se čim bolj približal dokumentarnemu videzu, je tudi za druge vloge uporabil kar ljudi z ulice – nezakonite priseljence, preprodajalce, tatiče; tudi Lindo, mater malega Princa, ki nenadoma vdre v življenje afriškega priseljenca Luckyja, igra kar njegova prava mati.
Odsotnost scenarija in improvizacija ustvarjata pristne, že same po sebi dovolj dramatične, neklišejske dialoge. Nevsiljiva montaža ne stremi k dramatizaciji in skrajšanju dogajalnega časa, temveč z dopuščanjem dolgih kadrov pogovorov, prepirov in barantanja na ulici ustvarja vtis dogajanja v realnem času. Denarno omejenost, ki zavezuje k rabi tehnično pomanjkljive videokamere, pa režiser/snemalec obrne v prednost – tresoči posnetki in hitro menjavanje planov v enem kadru namreč povečajo vtis urbanega vrveža in dokumentarnosti.
Je Prince res Luckyjev otrok?
Zabrisuje se meja med dokumentom in fikcijo, prav kakor je nestabilna meja med realnostjo in ponaredkom v življenjih priseljencev, saj ni povsem jasno, ali so Američani ali tujci, ali prodajajo pravo ali ponarejeno robo ... in predvsem – vsi se sprašujejo, ali je Prince zares Luckyjev otrok.
Spodaj si oglejte napovednik filma.
Želim pokazati, da film ni zanimiv le za prebivalce New Yorka. Res je, da je Princ Broadwaya pravi newyorški film, a njegove teme so univerzalne. Ljubezen, družina in prijateljstvo so prave teme filma.
Princ Broadwaya je prepričljiva karakterna drama, kinetična, dramatična in prežeta z vonjem ulice, umeščena v svet migrantov brez papirjev, ki se preživljajo s preprodajo lažnih blagovnih znamk. Gre za svet, v katerega le redkokdaj pogledamo; celo takrat, ko se sprehodimo naravnost skozenj. Vendar nas mladi režiser Sean Baker primora, da tja pogledamo – in da nam ob tem ni vseeno.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje