"Pri zgodnjem razvoju otrok moramo doseči spremembe, saj bodo oni oblikovali našo družbo čez 25–30 let," pravi Jelena Đoković, direktorica Fundacije Novaka Đokovića, ki je te dni v Sloveniji predstavljala dokumentarni film Modrost travme dr. Gabor Matéja.

Projekcijam – nocoj je še zadnja v Celju – so sledile razprave o pomembnosti zgodnjega razvoja otrok, ki je v osrčju delovanja Fundacije, ki razvija različne programe, namenjene podpori staršem pri zgodnjem razvoju otrok ali pa samim otrokom pod nazivom Podpora, ne perfekcija.

V Modrosti travme je zdravnik, avtor svetovnih uspešnic – najnovejša je pri nas pravkar izšla pod naslovom Navidezna normalnost – raziskal, zakaj se zahodna družba spopada s povečanim številom psihičnih motenj in kroničnih bolezni. Odgovor so, med drugim, travme v otroštvu oziroma potlačena čustva otrok, ki pozneje lahko privedejo do bolezni ali različnih zasvojenosti, ki smo jim priča v sodobni družbi.

Več o tem, kako je sama odkrila kanadskega psihoterapevta madžarskega rodu in zakaj z njegovim načinom zdravljenja želi seznaniti vso regijo, pa tudi o delovanju fundacije in družinskem življenju z enim najuspešnejših športnikov na svetu, je Jelena Đoković spregovorila ekskluzivno v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate na TVS 1 ob 12. 35. Vabljeni tudi k branju!

Zakaj Gabor Maté? Kaj vas je pritegnilo pri njegovem psihoterapevtskem pristopu?
Gabor Maté že zelo dolgo dela z ljudmi. Našo fundacijo je najbolj pritegnil zato, ker se številne travme razvijejo v zgodnjem otroštvu, to pa ljudi potem spremlja tudi v odrasli dobi, ko načrtujejo prihodnost, izbirajo partnerja, poklic, ko sprejemajo odločitve, ki pa so žal povezane z neprijetnimi izkušnjami iz otroštva. Naša fundacija pa se ukvarja z zgodnjim razvojem. Ljudi želimo opomniti, kako pomembno je, da se ukvarjamo z otroki in preprečimo negativne vzorce, ki jih danes opažamo v družbi, če se jim pravilno posvetimo.

Kaj vse zajemajo vaši programi?
Bistvo našega dela je otrok. Vse se vrti okoli otroka. V majhnih krajih smo odprli vrtce, saj menimo, da se morajo otroci družiti in imeti kakovosten program. V Srbiji niso imeli vsi otroci te možnosti. Zato je bilo naše delo zelo pomembno. Pomagali smo naši državi. Otroci niso bili v vrtcu, ker starši niso vedeli, kako pomembno je to. Zato smo morali izobraziti tudi starše. Ko smo starše ozavestili, kako pomembni so predšolski programi, smo se posvetili vzgojiteljem, ki delajo z otroki, in staršem. Prizadevamo si, da bi imeli otroci čim lepše otroštvo in odrasli v odgovorne ljudi, naslednike naše družbe.

Številni mladi starši, ki so se odselili, živijo brez babic, dedkov in članov širše družine. Kako lahko pomagamo njim?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Družba ustvarja sistem, v katerem družinam težko pomagamo. Oba starša morata delati, vsi pa se selijo v velika mesta in nimajo pomoči starih staršev, torej mikrosveta, ki je bil nekoč za odraščanje otrok zelo pomemben. Upam, da bomo s svojim delom lahko pripomogli k temu, da bo družba spremenila potrebe in ne bo več težila k zunanjim ciljem. Da bo pozornost usmerjena k družini in njenim potrebam ter da se bo družinskim potrebam prilagodil tudi sistem, tako da bosta imela podporo mama in oče, predvsem pa otrok.

Leta 2007 ste ustanovili fundacijo, da bi spremenili svet. Tako piše na vaši spletni strani. Kaj vse bi radi spremenili?
Svet spreminjamo predvsem z otroki. V malčkih vidim veliko možnosti. Mislim, da lahko tako spremenimo svet, samo pravilno moramo začeti. Želim verjeti, da se ukvarjamo s preventivo. Če se ukvarjamo z otroki, preprečujemo vse tisto, kar se zdaj trudimo pozdraviti. To bi radi preprečili.

Kako uspešni ste pri tem? S kakšnimi težavami se srečujete pri delu? Delujete v državah, ki so jih pestile vojne in spopadi, ljudje so travmatizirani, veliko se jih je izselilo. S kakšnimi težavami se srečujete in kako jih premagujete?
Mislim, da je obisk Gaborja Matéja za to regijo bistven. Odkril je, kako doseči, da se ljudje odprejo in spregovorijo o svojih bolečinah in težavah. Tako sproščajo bolečino in naredijo prostor za kaj dobrega. Gabor Maté to primerja z žogo, ki jo skušamo potisniti v vodo. Ogromno energije porabimo za to, da bi jo potisnili v vodo, žoga pa vedno izplava ven. Prav to se dogaja. Ljudje zbolevajo, imajo hude bolezni in težave, ker so jih skušali potlačiti. Skušajo potlačiti svoje bistvo. Dovoljujemo, da nas vodijo napačni zgledi in da se držimo pravil, ki za nas niso vedno dobra. S tem izgubljamo svojo pristnost. Zato smo povabili Gaborja Matéja, da malo preoblikujemo vzorce, ki smo jih sprejeli, in da se primerneje odzovemo na težave. Tudi Maté je povedal, da težav ne moremo preprečiti. Da na primer otrok pade in doživi slabo izkušnjo. Odrasli lahko spremenimo vedenje in drug drugemu pomagamo.

Da se iz izkušenj učimo.
Tako je.

V zadnjih 15 letih ste za predšolsko vzgojo v Srbiji namenili 15 milijonov evrov. K podpori programov pa ste pozvali tudi druge donatorje. Kako jih prepričate? Kako se povežete z njimi? Kako za podporo prosite na primer Svetovno banko ali pa zasebne donatorje, če govorimo o tem okolju?
Veliko srečo imamo, da je moj mož v svetovnem merilu zelo uspešen in znan športnik, ki svoj uspeh izrablja za pomoč ljudem. Pomaga ljudem, ki se ukvarjajo s športom, in naši državi. Veliko srečo imamo. Če stopi na oder in govori o tem, kako pomembno je vlagati v zgodnji razvoj otrok, nas ljudje podprejo. To je sicer naloga države, vendar morajo pomagati tudi državljani. To ni delo za enega. Zato tudi midva k sodelovanju vabiva donatorje in partnerje. Da bomo hitreje dosegli spremembe in pomagali rešiti težavo, saj so otroci vedno nekako odrinjeni. Vidimo veliko težav, ki jih moramo takoj rešiti, pri otroku pa posledice takega početja vidimo šele čez 25, 30 let. Zdi se nam, da prav zdaj to ni bistveno. Najprej moramo plačati račun, končati ali narediti projekt. Otrok pa je z nami in zbira vse podatke: da ni pomemben, opažen, ljubljen. S takim občutkom odide v svet in sprejema odločitve, ki povzročijo, da je svet danes tak, kot ga imamo.

Če vas spremlja Novak Đoković, pritegne tudi več pozornosti, kar je zaradi izjemne uspešnosti razumljivo. Pred kratkim ste v Beogradu praznovali zmago na Odprtem prvenstvu ZDA. Opazili smo vas na znanem balkonu v Beogradu, ko je Novak pred zbrano množico izrekel pomembno sporočilo: "S to zmago so se mi uresničile sanje iz otroštva." Kaj pa so vaše sanje? Česa si želite?
Ne vem. Mislim, da živim svoje sanje. Vse, s čimer se ukvarjam, doživljam kot poklicanost. Sem v ravnovesju s seboj. Ne vem, ali so to sanje ali resničnost. Rada živim tako, kot mi je všeč in s čimer lahko pomagam tudi drugim ljudem.

Vendar tudi vaša pot v Italiji, kjer ste v 90. študirali kot študentka iz Srbije, ni bila preprosta. Kaj ste si dopovedovali, da ste vztrajali? S kakšnimi težavami ste se srečevali?
Ko se spomnim na študentske dni, sem vedno vesela, ker so me prav težave morda pripeljale do sem. Zato se tega obdobja ne spomnim kot trpljenja. Vse je imelo svoj namen. Kot sporoča tudi Gabor Maté, je smisel življenja, da smo na svet prišli v trpljenju. Spoznavamo se, iščemo in postajamo boljši. Vsaj upam. Med študijem včasih nimamo denarja za najemnino za sobo ali da bi šli ven. Študenti radi hodijo ven, se družijo in potujejo. Sama sem ves čas porabila za to, da sem bila z Novakom in za učenje. To je bilo lepo obdobje. Jelena je bila optimistična. V tem sem videla smisel.

Kljub vizumom in zapletom zaradi tega?
Mislim, da veliko ljudi to še danes doživlja. Ne pomeni, da nihče več nima takih težav, če jih jaz nimam. To ni nekaj, kar ... Verjamem, da je bilo to pomembno. Želim verjeti, da lahko tudi kaj izboljšamo. Če lahko k temu kaj pripomorem, bom. Ne bom tako prevzetna, da bi pozabila težave navadnih ljudi, kot sva bila nekoč midva.

Težave so vas utrdile. Kot poslovna ženska se srečujete z roki, večkrat ste pod pritiskom. V javnosti pritegnete veliko pozornosti. Kako se spoprijemate s tem? Kako to prenašate?
Morda bo slišati nevsakdanje, vendar pogosto molim. Da lahko prinašam mir, ljubezen, srečo, zadovoljstvo. Res je težko. Včasih me ženske sprašujejo, kako lahko to počnem z nasmeškom in tako zlahka. Mislim, da je to predvsem moč. Včasih lahko malo opešamo, potem pa spet najdemo energijo. K sreči imam čudovito družino, ljudi, ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo prebroditi težave. Sama bi jih težje premagala. Vem, da bo moja moč včasih zelo velika, ampak ne vedno. Tudi to bom prenesla, ker imam svoj temelj, h kateremu se vedno vračam.

Katere vrednote pa želite prenesti na svoja otroka? Na kaj ste pri vzgoji še posebej pozorni?
Največ mi pomeni bližina, ki jo želim ohraniti z otrokoma. Vodijo me predvsem vrednote, kot so resnica, mir, spoštovanje in ljubezen. To so temeljne družinske vrednote, ki jih ves čas spodbujam. Če kričim na otroka in se hierarhično postavim nadenj, ne krepim povezanosti. Starši imajo vedno prav, vedno so močnejši. Svojo moč včasih uporabljamo narobe, če hočemo biti tesno povezani. Da bi bila dobra mama, se moram ves čas truditi, saj je težav ogromno, poslovnih in zasebnih. Pogosto nas kaj vznemiri, potem pa se jezimo na šibko bitje, ki ni nič krivo. Vedno moramo prisluhniti sebi in preveriti, kako se počutimo, preden se vrnemo domov k otrokom. Najbolj trpi družina. Partner ali otroci so od nas deležni vsega najslabšega.

Da, včasih smo odmaknjeni. Težko prodremo do otroka. Ko mu posvetimo malo pozornosti, je presenečen in potrebuje nekaj časa, da odkrito spregovori.
Res je.

Pogosto potujete. Tudi zdaj ste na nekakšni turneji. Kako vam gre to? Gabor Maté bo obiskal oziroma je že obiskal nekaj delov regije. Kako je, kadar vas ni doma?
Moža sem pustila doma. (nasmešek) Tokrat nisva prišla skupaj. Za to sem mu zelo hvaležna.

Brez mož ni nič. (smeh)
Očetje so zelo pomembni. Opazila sem, kako hitro se otroci navadijo na nov način preživljanja dne. Dnevi so drugače organizirani kot z mano. Ko sem se vrnila, tudi prvi teden sem potovala in se v petek vrnila, sta spraševala očeta, ne mene. Navadno sta vprašala mene, takrat pa sta vprašala očeta. Nisem vedela, kaj se dogaja. Samo štiri dni me ni bilo doma ... Začutila sem, kako je očetom težko. Vem, da se Novak zelo trudi in mu včasih ni všeč, če se otroka bolj držita mene. To sem začutila po štirih dneh. Takoj sem se začela spraševati, kaj je prav. Imam enake strahove, težave in dvome kot vsi starši. S tem se moramo ukvarjati in se bolje organizirati.

Vaša fundacija deluje predvsem v Srbiji, vendar občasno tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Se boste širili in ves čas delovali tudi v državah zunaj Srbije?
Tega si močno želim. Za to potrebujemo ljudi, ki jih to zanima. Za zdaj smo le posamezniki, ki smo se odločili, da bomo spremenili družbo. Organizirali smo fundacijo, zbrali nekaj ljudi. To potrebujejo tudi druga mesta. Gotovo so tudi tam ljudje, ki so zelo predani svojemu delu. Povsod imamo namreč veliko težav, upravnih in motivacijskih. Želja, da bi bilo vsem lepše, je ves čas povsod živa. Vendar svojim željam ne sledimo vedno in se z njimi ne ukvarjamo dovolj vztrajno. V naši ekipi to počnemo. Zato v Srbiji delujemo in ves čas poudarjamo isto izhodišče: zgodnji razvoj otrok. Tukaj moramo doseči spremembe. V Slovenijo in druge države bomo pripeljali svetovno uveljavljene strokovnjake in prenesli vse znanje, ki ga zberemo za Srbijo, da ga bomo torej delili s sosedi.

Kakšni so odzivi?
Tega morda ne more vsakdo doživeti. Zaradi moža, njegove uspešnosti in nagovarjanja ljudi iz nekdanje Jugoslavije ga ljudje obožujejo. Mene sprejemajo ljubeznivo in mi predajajo pozdrave zanj. Sama sem pogosto pismonoša, ki se vrača domov in sporoča, da ga imajo ljudje zelo radi, da so mu hvaležni. Vodim fundacijo, ki je poimenovana po njem. Zato je vse to mogoče zaradi njega, njegovega truda in uspehov. Jaz le pomagam, da to pravilno delimo z ljudmi.

Fundacijo sta vendarle ustanovila skupaj.
Da.

Kaj vse lahko pričakujemo 14. oktobra v Ljubljani?
Takrat bomo Slovenijo obiskali z Gaborjem Matéjem. Imeli bomo celodnevno delavnico. Posvetil se bo ljudem, ki bodo z nakupom vstopnice, kar bo donacija naši fundaciji, nekaj naredili zase. Tistega dne jim bo nekaj ur predajal svoje znanje. Verjamem, da si bodo vsi želeli še več, tako kot jaz. Ob koncu dne, ko izvem veliko novega, si želim te informacije deliti. Mislim, da je to čudovito. Tako se bomo lahko narodi spet povezali: z znanjem, razumevanjem, koliko smo pretrpeli, učenjem sočustvovanja. To je namen našega obiska.