Kanadski igralski veteran Gordon Pinsent igra čustveno zadržanega, a sočutnega Granta, ki je že 40 let poročen s Fiono (Julie Christie). Idilično življenje para v zasneženi koči - ki si ga delita že 20 let, odkar je Grant ubežal skušnjavam akademske kariere - postane krhko, ko Fiona začne pozabljati, kako se stvarem reče in kam spadajo (v prvem prizoru sveže oprano kozico spravi v zamrzovalnik) in pride do točke, ko se težav ne da več prezirati ali se o njih šaliti.

Fiona, dokler je še vedno prisebna, kljub Grantovemu nasprotovanju vztraja, da se hoče preseliti v dom za ljudi s posebnimi potrebami. Ko se tam nastani, se mora Grant spopasti s še eno srčno bolečino: po propadanju njene osebnosti se "pojenjajoča" Fiona močno naveže na moškega v domu. Njun odnos ne temelji na spolnosti, ampak na vrsti navezanosti, ki se ponavadi razvije med zakoncema.

Nežnost brez jokavosti
Oba glavna igralca blestita v svojih vlogah, kar jima uspeva brez postavljaških igralskih prizorov, ki se pogosto pojavijo v tovrstnih filmih. Polleyjeva je igralce pozorno usmerjala, ne da bi gledalcu vzbujala občutek, da je treba občudovati njihove sposobnosti. Uspevajo ji tudi prizori izkazovanja nežnosti (na primer prizor, ko par pleše na pesem Harvest Moon Neila Younga), ki so grenko-sladki, ne da bi se nagibali k jokavosti.

Igralski izzivi Christiejeve so morda najbolj očitni: v začetku filma je žareča in zaskrbljena ženska, ki nato pride do točke, ko komaj še lahko vstane iz postelje in z možem komunicira le še z nekaj ustaljenimi frazami, a film se bolj posveča Grantu, ki ga določa stalna podpora partnerici, ki mu polzi skozi prste. Ko stalnost postaja moreče žalostna, se v zgodbi pojavijo svetli trenutki z navihanim nastopom Olympie Dukakis v vlogi žene moškega (Michael Murphy), s katerim se Fiona poveže. Oba zdrava zakonca občinstvu, ki se zlahka postavi v njuno kožo, ponudita nekaj optimizma.

Propad nevronov kot poezija
Režija Polleyjeve je skromna, redko se osredotoča na kamero in uporablja samo učinke, potrebne za potek zgodbe (zrnati pogledi v preteklost, žareča avla ustanove, ki naj bi imela po besedah vodstva veliko "naravne svetlobe"). Z okusom uživa v pisani besedi - scenarij je nastal po knjižni predlogi Alice Munro -, še posebej, ko jo oživlja topli Pinsentov glas, zaradi katerega celo propad nevronov zveni kot poezija. A bralnih vložkov ni veliko, Polleyjeva glavno vlogo prepušča kratkemu in srce parajočemu poglavju v dolgem razmerju.