Tri dni bodo v Slovenski kinoteki na ogled zgodnji filmi Karpa Godine. Foto: RTV SLO
Tri dni bodo v Slovenski kinoteki na ogled zgodnji filmi Karpa Godine. Foto: RTV SLO
Karpo Godina
Kratke filmčke s statično kamero, istim kadrom in v napolnjeni podstrešni sobici je Godina posnel skupaj s svojimi kolegi režiserji, ki jih je k projektu povabil na beograjeskem festivalu FEST. V vsakem filmčku pa se pojavlja Snoopyjev stavek "Pogrešam Sonjo Henie".

Retrospektiva je posvečena zgodnjemu obdobju ustvarjanja Godine med letoma 1965 in 1976 ter sodelovanju z režiserjema Ivico Matićem in Bahrudinom Bato Čengićem. Program je tematsko razdeljen na sklope. V sredo predstavlja sklop Karpo v Srbiji (19.00) in Karpo in Ivica (21.00), v četrtek Karpo in Bahrudin (ob 19.00) ter Karpo ni svet (21.00), v petek Karpo in kratki Slovenci (19.00) in Karpo in mladost (21.00).

Subverzivni pesimizem Zdravih ljudi za razvedrilo
Pregled bo pričel kratkometražni film Okvir za nekaj poz (1974), fragmenti nevsakdanje, pozabljene televizijske miniserije, posnete po naročilu TV Beograd, temu pa bodo sledili Osnutki za film Zdravi ljudje za razvedrilo in Karpov mednarodno najbolj odmeven in v Jugoslaviji kontroverzen kratkometražec Zdravi ljudje za razvedrilo (1971), ki razigrano, konceptualno in komično dokumentira pestrost vseh narodov avtonomne pokrajine Vojvodine. Godina je idejo za film dobil med vožnjo po vojvodinskih vaseh, kjer se pripadniki različnih narodnosti pleskajo svoje hiše v značilnih barvah - Hrvati zlato rumeno, Madžari zeleno, Slovaki modro ... Minimalistična in ironična razglednica Jugoslavije gradi statične podobe z ostrimi rezi, kot album barvnih fotografij. V Politiki so zapisali, da je to film, ki v perfektni embalaži skriva najbolj subverzivno vsebino, kar jih je kdaj bilo v kratkem metru, Godini pa so očitali tudi skrajni pesimizem, ker da ne verjame v obstoj večnacionalne Jugoslavije, in film dali v bunker.

Dekadenten filmski eksperiment s Snoopyjem
Na beograjskem FESTU 1972 se je Godini in Branku Vučičeviću porodila ideja o kratkih, triminutnih filmčkih z gostujočimi režiserji na festivalu. Režiserji, kot so Miloš Forman, Buck Henry, Tinto Brass, Paul Morrissey, Frederick Wiseman, Bogdan Tirnanić, Puriša Ðorđević in Dušan Makavejev ter uveljavljeni igralci in igralke Catherine Rouvel, Brooke Hayward, Dobrila Stojnić, Branko Miličević in Srđan Zelenović so se po festivalskih projekcijah zabavali v majhni podstrešni sobici. Godina je v kot postavil statično kamero, pravilo pa je bilo, da mora v vsakem filmu nekdo izreči znani Snoopyjev stavek: "Manjka mi Sonja Henie". Snoopy se je pod film celo podpisal kot scenarist. Živahna lepljenka dadaističnih in črnohumornih triminutnih igranih filmov je požela prepovedi zaradi dekadentnega zahodnega pogleda. Godina se je na retrospektivi svojih kratkih filmov v New Yorku po 35 letih ponovno srečal z akterji tega filmskega eksperimenta. Srečanje, ki ga je v kratkem fragmentu posnel Sean Williams, bo na ogled v četrtek.

Godina na vrhu avantgardnega filmskega ustvarjanja
Godini je prvi fotoaparat podaril oče Viktor Ačimović, makedonski revolucionar, mojster umetniške fotografije, filmski snemalec, novinar in boem. Z materjo Mileno Godino, gledališko igralko, se je iz Skopja preselil v Maribor in občasno kot statist nastopil v operi. Kot študent filmske režije na AGRFT je Godina leta 1965 v okviru amaterskega kinokluba Odsev nanizal serijo kratkih filmov, med drugim Divjad, "Anno passato", Topana, Slovo, Pes, Fobija, Zlata obala in Beli kroki, ki so zaokrožili po amaterskih festivalih nekdanje Jugoslavije, pri tem pa je Godina spoznaval kolege, s katerimi je pozneje sodeloval kot direktor fotografije. Godinov prvi večji film je Slovo (1969), v katerem je posnel ples Ksenije Hribar, v okviru profesionalne produkcije pa je debitiral s Soncem, vsesplošnim soncem (1968).

Godina je kot direktor fotografije sodeloval pri enaindvajsetih celovečercih, režiral pa štiri, tudi kot snemalec in sodelavec pa je v delih svojih kolegov puščal sledi lastne senzibilne estetike. Statične podobe, erotičen odnos do fotografije, raziskovanje kompleksnosti razmerja med zvokom in sliko, glasba kot druga oseba, ki osmišlja neme fotografije in narekuje ritem; subverzivna in ironična vsebina, prefinjeno metaforična kritika ideologije ter prepoznavna estetska senzibilnost ponazarjajo družbeno stanje časa zlatega obdobja jugoslovanskega filma, v katerem so nastali, in so Godinovo delo zapisali v vrh avantgardnega filmskega ustvarjanja. Zaradi estetskega radikalizma in družbene kritičnosti se je Godina ob nekaterih drugih novovalovcih znašel na »črnem seznamu«.