Redford je na tiskovni konferenci pred začetkom festivala obljubil predvsem široko paleto dokumentarcev, ob katerih bodo gledalci 'začutili tveganje, v katerega se je spustil režiser, ki je hotel povedati zgodbo, in kako pomembno je bilo to zgodbo povedati'. Foto: Reuters
Redford je na tiskovni konferenci pred začetkom festivala obljubil predvsem široko paleto dokumentarcev, ob katerih bodo gledalci 'začutili tveganje, v katerega se je spustil režiser, ki je hotel povedati zgodbo, in kako pomembno je bilo to zgodbo povedati'. Foto: Reuters
James Franco
Howl je film o beatnikih, v katerem se Jack Kerouac pojavi samo kot stranski lik. V ospredju je sojenje zaradi obscenosti, ki je leta 1957 pesnika Allena Ginsberga doletelo zaradi pesmi Howl. Glavno vlogo je dobil James Franco (Ginsberg, na sliki); Neal Cassady je Jon Prescott, Kerouac pa Todd Rotondi; breme režije in pisanja scenarija sta si razdelila Rob Epstein in Jeffrey Friedman. Foto: Reuters
Od leve proti desni: Bob Balaban, James Franco, Jon Hamm, David Strathairn in Treat Williams
Howl je (po poročanju Los Angeles Timesa) na premieri sicer požel nekaj smeha in vljudnostni aplavz, kar je seveda bolje od množičnega eksodusa iz dvorane, čemur je bil Sundance tudi že kdaj priča, a vseeno ne tako topel sprejem, kot sta režiserja morda pričakovala. Foto: Reuters
Park City
Lani je na Sundancu tako žirijo kot gledalce najbolj navdušila drama Push (Porini), temačna, a upanja polna zgodba o mladi ženski, ki išče izhod iz morastih razmer Harlema v 80. letih 20. stoletja. Nagrada za najboljši ameriški dokumentarec je bila podeljena dvema filmoma; We Live in Public (Živimo v javnosti) in The Cove (Zaliv). Foto: Reuters

Sundance se v svojem 26. letu "vrača h koreninam", kar naj bi pomenilo, da bodo priložnost ponudili predvsem še neuveljavljenim avtorjem. Oba otvoritvena filma, vojni dokumentarec Restrepo in biografski film o Allenu Ginsbergu Howl (Rjovenje), vzbujata upanje, da je festival medtem resnično našel v zadnjih letih včasih izgubljeno rdečo nit: oranje ledine na področju filmske umetnosti, ki se ne skuša ogniti kontroverznosti.

Da jim je osnovno vodilo v preteklosti včasih zdrsnilo izpred oči, priznava tudi sam idejni vodja in direktor festivala, Robert Redford - ne nazadnje so bili nekateri najuspešnejši "indie" filmi zadnjih let sad naporov manjših divizij velikih hollywoodskih studiev, ki se specializirajo za nižjeproračunske projekte (dober primer: Revnega milijonarja je finančno podprl pododdelek studia Warner, sicer zdaj že propadli Warner Independent Pictures).

Generacija, ki je radikalno prevetrila ameriško umetnost
No, letošnji otvoritveni film, Howl, ima "neodvisnost v svojem genskem zapisu", kot so se izrazili njegovi ustvarjalci. Gre za dokumentarec, ki se je pozneje prelevil v igrani film o življenju kultnega beatnika Allena Ginsberga; zasluge za scenarij in režijo filma si delita Rob Epstein in Jeffrey Friedman.

Howl je predvsem zgodba o nastanku istoimenske pesmi, ki danes pomeni mejnik kontrakulturne literature in je bila "na udaru" zaradi svojih napadov na ameriško družbo petdesetih let in aluzij na mamila in homoseksualnost, pa tudi biografija pesnika, ki je celo življenje ostro kritiziral "destruktivne sile materializma in konformizma v Ameriki", kot se je sam izrazil. Pesnitev v treh delih so arbitri dobrega okusa ob izidu zaradi omemb istospolnih spolnih praks nemudoma razglasili za nemoralno in pohujšljivo; založnik Ginsbergove zbirke se je moral leta 1957 zaradi "širjenja obscenosti" celo zagovarjati pred sodiščem. Ginsberg in "njegovi" beatniki so takrat veljali za upornike, odpadnike, ki se niso kaj dosti ozirali na konvencije in predpise.

Howl od neštetih biografskih filmov, ki smo jih videli v zadnjem času, odstopa v tem, da igrani film kombinira z dokumentarnimi posnetki, obenem pa teme in motive pesmi ponazori tudi z animiranimi inserti. "Pesem prelomi toliko formalnih pravil, da se nam je zdelo prav, da nekaj podobnega naredimo tudi s filmom," je izjavil Friedman.

Kljub slavju niso pozabili na Haiti
Redford je na včerajšnjem odprtju seveda spregovoril o nedavnem katastrofalnem potresu na Haitiju. Poudaril je predvsem, da je ponosen na sočutje, ki so ga ob tragediji izkazali Američani, obenem pa izpostavil "krivico", ki se je zgodila prebivalcem revne otoške države: ne le, da je bil njihov položaj izredno slab že pred potresom, tudi po naravni katastrofi je bila mednarodna pomoč žrtvam prepočasna.

Festival naj bi bil priložnost za zabavo, sproščenost in poklon filmskim ustvarjalcem, je nadaljeval 73-letni Redford. Tako bo tudi letos, a Haiti naj še vseeno ostane v mislih udeležencev festivala.

Festival, ki je od nekdaj dokumentarce potiskal na prvi tir
Letos je v programu, kot je že bilo nekoč v navadi, spet precej močno zastopan dokumentarni film, ki, tako Redford, seže dlje in globlje kot novinarska poročila. ZDA so glede tega precej kratkovidne, zato so dokumentarci toliko bolj zaželeni, je prepričan. Sicer bo vsega skupaj do zadnjega festivalskega dneva (to bo 31. januar) na ogled kar 100 dokumentarcev in igranih filmov.

Vojna - še vedno vroča tematika
Sundance sta letos odprla kar dva filma: poleg filma Howl je bil to še Restrepo Sebastiana Jungerja in Tima Hetheringtona, ki sledi marincem, ki branijo oddaljeno bazo v Afganistanu (scenarist Junger in režiser Hetherington sta v pripravah na snemanje eno leto preživela v Afganistanu in spremljala vsakodnevno rutino vojaškega življenja). V kategoriji dokumentarcev bodo zavrteli tudi film Bhutto o viharnem življenju nekdanje pakistanske premierke Benazir Buto, ki so jo ubili decembra leta 2007. Film sta režirala Jessica Hermandez in Johnny O'Hara.

Med vrhunce festivala naj bi sodil tudi film I'm Pat Tillman Amirja Bara Leva o nekdanjem igralcu ameriškega nogometa, ki se je po 11. septembru odpovedal športni karieri in stopil v vojsko.