Zgodbo o nezakonitem priseljencu, ki se iz Mehike poda v New York, je posnel Christopher Zalla, ki je želel Veliko jabolko prikazati tudi kot mesto priseljencev, medtem ko se je Jason Kohn v dokumentarcu Manda Bala (Pošlji kroglo) ukvarjal s korupcijo v Braziliji. Z nagrado za najboljšo režijo pa so razveselili Seana Fina in Andreo Nix Fine za dokumentarec War/Dance in Jeffreyja Blitza, ki je prepričal z dramo Rocket Science.

Saj so le družine ...
"Ko smo snemali film, smo se pogovarjali z veliko ljudmi, ki so nezakonito prečkali mejo, a konec koncev so to le družine - družine, ki so prišle čez mejo, da ne bi bile lačne in da bi bile skupaj," je film Padre Nostro (Naš oče), ki se ukvarja z zelo vročo temo za ZDA pa tudi za številne druge države po svetu, opisal njegov režiser, ki mu je nagrado tako kot drugim ameriškim nagrajencem podelila petčlanska žirija.

Občinstvo ganil vojni film
Na največjem festivalu neodvisnih filmov v ZDA, za katerega je njegov direktor Geoffrey Gilmore dejal, da je zaradi številnih tem in njihove zrele obravnave postavil nov mejnik, je svojo nagrado podelilo tudi občinstvo. Prepričal ga je film Grace is Gone režiserja in scenarista Jamesa Strousa, ki mu je žirija podelila tudi nagrado za najboljši scenarij. V njem je razdelal zgodbo o družini, ki ostane brez ene članice - mati je bila vojakinja v Iraku, kjer ni preživela vojne.

Družine so pomembnejše od politike
Strouse je ob prejetju nagrade dejal, da so ga vseh deset dni spraševali, ali je njegov film politična izjava, tako da je ob koncu festivala pojasnil še enkrat: Film se ukvarja z družinami tistih mož in žena, ki so umrli. "Izgube, ki so jih v tej vojni doživele družine, puščajo ob strani politične dogme," je pojasnil avtor filma, ki ni bil edini izdelek z oznako 'vojni' na Sundanceu. Žirija je posebno nagrado za nefikcijski film dala izdelku No End in Sight (Ni še videti konca), ki občinstvu predstavlja napake ameriške politike v Iraku.

Občinstvo je podelilo tudi nagrado za najboljši dokumentarec; gledalce je najbolj ganila zgodba o operaciji, ki sta jo preživela gluha starša, da bi z njo spet dobila sluh. V film Hear and Now (Sliši in tukaj) jo je povezala režiserka Irene Taylor Brodsky.

Tudi tujci so se podajali na bojna polja
Posebna tričlanska žirija pa je presojala neameriške filme in odločila, da je najboljši tuji film, prikazan v Park Cityju, izraelski Sweet Mud (Sladko blato), ki gledalce seznani s fantom, čigar glavna okupacija (v kibucu v 70. letih prejšnjega stoletja) je skrb za duševno prizadeto mater. Danci pa so po mnenju žirije posneli najboljši neameriški dokumenatrec; za film Enemies of Happiness (Sovražniki sreče) so se podali v Afganistan, kjer so spoznali eno izmed tamkajšnjih političark. Občinstvo je med neameriškimi filmi za svojega zmagovalca izbralo dokumentarec o vesoljcih na Appolu In the Shadow of the Moon, ki ga je posnel David Sington, in irsko dramo Once.