Najprestižnejša sredina večerna termina Festivala slovenskega filma sta bila prihranjena za projekciji celovečerca Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc in Varuhov formule Dragana Bjelogrlića, ki so nastali v manjšinski slovenski koprodukciji. Ker smo o obeh filmih že veliko poročali, poslanico iz Portoroža posvečamo bolj spregledanemu filmu, še eni slovenski manjšinski koprodukciji, ki načenja univerzalno vprašanje iskanja poti do bolj vključujoče družbe.

Celovečerec Lala je režirala in napisala Ludovica Fales, kot koproducenta pa sta pri njem sodelovala Igor Prinčič in Miha Černec.

Nekje na tretjini filma Lala se znajdemo na pragu tragedije: 17-letna Lala z nekajmesečnim sinom v naročju pleza na okensko polico. V stanovanje, ki ga je nezakonito zasedla, bo vsak čas vdrl policist in ji otroka iztrgal iz rok. Dekle se počuti ujeto v past, zdi se, da premišljuje o najbolj skrajnih izhodih. Bliža se njen 18. rojstni dan, ki pa zanjo ne bo pomenil prehoda v odraslost, pač pa v življenje brez varnostne mreže. Čeprav je bila rojena v Italiji, državljanstva ne more dobiti. Neurejeni status je podedovala od svojih staršev, ki so iz vojne v Sarajevu prišli brez kakršnih koli dokumentov; Italija jim ni nikoli dala statusa beguncev. Lala tako zdaj nima možnosti za redno zaposlitev ali za socialno stanovanje in niti za to, da bi obdržala skrbništvo nad svojim otrokom.

Vrnimo se na tisto okensko polico. Ko ji kričečega Tota na silo odvzamejo, se Lala zazre naravnost v kamero. Rez. V ozadju glas režiserke, ki Lalo, pravzaprav igralko Samanto Paunković, sprašuje, kakšne občutke je prizor vzbudil v njej. Na kakšna čustva se opira, da ga lahko odigra? Metoda, s katero se je mlada neprofesionalna igralka pripravljala na vlogo, je tako pristala v filmu samem in ga spremenila v hibridno zmes igranega in dokumentarnega filma.

Film poteka na treh ravneh: v njem so arhivski posnetki, ki jih je režiserka naredila pred desetimi leti, ko je še mislila, da snema dokumentarec o resnični osebi, igrana zgodba mlade Rominje Lale in pa posnetki igralske delavnice, na kateri so Romi druge generacije delili svoje zgodbe o življenju na robu družbe. Daleč najpretresljivejše je njihovo pričanje o življenju v romskih taborih v Rimu. Živeti so prisiljeni v zabojnikih ali mobilnih hišah v segregiranih, prenapolnjenih in z ograjo obdanih taborih, ki so jih zgradile mestne oblasti. To omejuje njihovo priložnost za integracijo v skupnost in iskanje redne zaposlitve, niso pa upravičeni do vložitve prošnje za socialno stanovanje.

Generacijska travma
"Hotela sem tematizirati občutek nevidnosti, anonimnosti, s katerim so živeli nedokumentirani najstniki," je po premieri v Portorožu povedala Ludovica Fales. "Hotela sem razumeti razloge za to situacijo in ugotoviti, ali obstajajo rešitve zanjo."

Obenem je videla tudi povezavo s svojo osebno družinsko zgodovino. "Nekateri člani moje družine, tudi moja babica, so morali v času rasnih zakonov zapustiti Italijo." (Z rasnimi zakoni, ki so targetirali predvsem Jude in afriške priseljence, je Mussolinijeva vlada leta 1938 utrdila diskriminacijo in segregacijo, op. n.) "Zato zelo dobro razumem, kaj pomeni, živeti s tovrstno dediščino še tri generacije pozneje."

Vse se je začelo z Zago; sedemnajstletnico, ki jo je Ludovica Fales spoznala na pragu odraslega življenja. O njej je začela snemati dokumentarec in sproti opazovala, kako dekle izgublja vero v prihodnost, v kateri so ji zaradi birokratske ovire vsa vrata zaprta. Nekega dne je dekle, ki je izčrpalo vse uradne kanale, preprosto odšlo.

Dokumentarec brez protagonistke razpade ... ali pa ne
"Čeprav nje ni bilo več, se mi je zdelo, da moram vseeno nadaljevati," se spominja režiserka. "V njeni odsotnosti nisem več mogla uporabiti njene konkretne zgodbe, a zdelo se mi je pomembno, da širšo temo vseeno načnem. S skupino najstnikov smo na delavnici začeli obravnavati temo večgeneracijske travme. Skupaj smo skozi leta oblikovali in pisali scenarij, ki je postal podlaga za širšo debato o tem, kaj pomeni biti neviden in izključen."

Kako je torej najstnike pripravila do tega, da so se odprli in ji zaupali svoje skrbi in čustva? "Na delavnicah smo debatirali o abstraktnih situacijah, ki ponazarjajo razmerja moči. S telesom so se morali vživeti v situacijo in jo nadgrajevati v medsebojni interakciji. Nisem jih usmerjala, kje naj končajo improvizacijo in do katere točke naj pripeljejo dogajanje. V teh situacijah je postalo zelo očitno, kdaj so se v ljudeh sprožili spomini in asociacije na resnične dogodke. Po končani vaji smo se usedli in odprli debato. Malo po malo so se odpirali. Vse je potekalo zelo naravno, potreben je bil samo čas. Imeli smo tudi pedagoge, učitelja igre in druge strokovnjake. Ideja je bila, da se ne ločujemo na 'nas' in 'njih', tako da smo vsi delili svoje zgodbe in čustva; samo tako se lahko rodi skupnost."

V iskanju filmske Lale
Proces kastinga igralcev za film je bil dolgotrajen. "Imeli smo prostor za vaje, zasnovan po konceptu črne škatle. Ljudje so prihajali za dan ali dva, vse je bilo prostovoljno, nikogar nisem obvezovala, da sodeluje ali vztraja. Postopoma se je izluščila osrednja ekipa, nisem pa še imela protagonistke. In nekega dne vkoraka Samanta. Bila je zelo sramežljiva, to je bilo očitno že iz njene hoje – najstnica pač. Ampak nekaj na njej me je neverjetno spominjalo na Zago. Najprej je kategorično zavrnila sodelovanje, ampak potem se je kar vračala na vaje, češ da samo opazuje. Mislim, da ji je bil všeč jutranji proces ogrevanja, kjer je bilo veliko smeha in raznih vaj, in tako se je pridružila."

Veliko dela je potekalo tudi v ozadju: o projektu je bilo treba obvestiti družine sodelujočih otrok. "Nismo hoteli, da bi se počutili na kakršen koli način izkoriščani. Hoteli smo, da se počutijo kot del projekta, ki je deloma tudi njihov."

Po razpadu dokumentarca o Zagi se je projekt torej prelevil v igrani film z neprofesionalnimi igralci. A tudi to še ni bila njegova končna oblika. "Sproti smo dojeli, kako dragoceno je to, kar se dogaja v zakulisju, in sklenili, da je to treba vključiti v film," pojasni producent David Cej. "Ta hibridna oblika filma se je lahko najbolj približala ideji, ki smo jo imeli v glavi."

Ustvarjalni proces je bil precej zahteven, se spominja: "Ves čas smo bili na pragu med zakonitostjo in nezakonitostjo, ker je taka pač narava našega projekta. Nekaj fantov in deklet, ki so se udeleževali delavnic, ni imelo nobenih dokumentov, kar je zapletlo vso birokracijo, ki jo zahteva snemanje filma. Tudi snemanje v romskih naseljih in v rimskih četrtih z najvišjo stopnjo kriminala ni bilo najlažje. Ampak ljudem smo bili očitno simpatični in Romi so nas večinoma sprejeli z nasmehom."

Zagina vrnitev
V vsem tem času, ko je ni bilo v Italiji, se je režiserkina prijateljica Zaga brez papirjev prebijala skozi Evropo, proti Srbiji, da bi tam dobila uradno potrdilo o rojstvu svojih staršev. Po dveh letih se je naposled vrnila. "Stopila je v stik z mano in se vključila nazaj v projekt. Zato lahko tudi v filmu vidite prizor, v katerem se pogovarjata Zaga in Lala, fiktivni lik, ki je nastal po njej."

Kako v zgodbo stopi Slovenija?
Igor Prinčič je pojasnil, kako je film sploh postal slovenska koprodukcija. "S Slovenijo v koprodukcijah sodelujem že 15 let in ko je film iz dokumentarca postal hibridni film, sem se povezal s produkcijsko hišo Staragara. Z Miho Černecem sva videla, da Slovenijo na film navezujeta dva elementa: podobnost s problematiko izbrisanih, pa tudi tematska sorodnost s filmi, ki so pred nekaj desetletji nastali v romskem naselju pri Novem mestu."

Slovenijo je ekipa uporabila za nekaj snemalnih lokacij, na primer za prizor vožnje z vlakom in železniške postaje, ki pa je, tako Prinčič, v montaži izpadla. "Film so zagrabili naturščiki in ga zapeljali v svojo smer, kar se mi zdi krasno."

Zgodbe o uspehu
Ludovica Fales je z večino akterjev svojega filma še vedno v stiku. "Ne morem reči, ali jim je film spremenil življenja, so bili pa zelo močno vpeti v projekt, tudi ko ga je bilo treba v zadnjem letu promovirati po Italiji. Dva ali trije so bili vedno na razpolago, da so šli z mano na projekcije in pogovore. Samanta je zdaj mama z dvema otrokoma, Miguel je evropski predstavnik romske skupnosti, ki se bori za priznanje romske skupnosti kot uradne jezikovne in etnične manjšine v Italiji. Ivana ima lasten podkast, je aktivistka in trenutno na turneji z gledališko predstavo Roma Coming Out. Njena poanta je, da morajo imeti člani skupnosti pogum, da se javno predstavljajo kot Romi, češ da je to edini način boja proti stereotipom v družbo. Mislim, da jim je film dal samozavest za nadaljnje življenje, v nekaterih primerih je tudi presekal njihov niz prekarnih služb. Uporabili so znanje, ki so ga dobili v naših pogovorih o človekovih, državljanskih in delavskih pravicah."

Ne nazadnje je film tudi njej sami pomagal bolje razumeti življenje Romov. "Odprl mi je oči v povezavi z vprašanjem vloge filmskega režiserja v družbi. Zdaj vem, da predvajanje filmov o romski tematiki v šolah in drugih javnih ustanovah odpira prostor za identifikacijo, povezovanje in pogovor."

Čas za spremembe
Ludovica Fales torej že več kot desetletje spremlja položaj Romov v Italiji. "Mislim, da je nastopil trenutek, da ta debata končno stopi v ospredje," je povedala za MMC. "Romska skupnost ima vse močnejši glas. Zahtevajo priznanje državljanstva za vse pripadnike skupnosti, rojene v Italiji. V številnih evropskih državah Romi živijo že stoletja, a kljub temu doživljajo različne oblike diskriminacije in marginalizacije. Priznanje statusa enakovrednih državljanov je korak v smeri integracije. Italijanska specifika je, da Romi še vedno čakajo na priznanje statusa etnojezikovne manjšine in na uradno priznanje holokavsta nad Romi med drugo svetovno vojno."