Lani posneti dokumentarec Koga napasti zdaj? (Where to Invade Next?), ki v naslovu nosi torej aluzijo na militaristično zunanjo politiko ZDA, tako "napade" devet večinoma evropskih držav, da bi s tujih ozemelj ukradel tam uveljavljene ideje, ki delajo življenje celotne družbe znosnejše, če ne celo boljše.

"Moore Pentagonu ukaže, naj se umakne - odslej bo on napadal v imenu ZDA"
Gre torej za iskanje navdihujočih idej, na katerih bi lahko gradila ameriška družba, in hkrati za predstavitev primerov dobrih praks, da bi Američane prepričal o tem, da drugačen sistem ni nujno nekaj utopičnega. Ob tem Moore pogosto ugotavlja oziroma ponekod izpostavi kateri izmed njegovih sogovornikov, da nekatere izmed idej koreninijo v zgodovini ameriške družbe.

Koga napasti zdaj? je v vseh državah, v katerih so ga snemali, in na Traverse City Film Festivalu v Michiganu, kjer je bil tudi Moore, doživel istočasno projekcijo. In tako je bilo tudi pri nas, saj je bil predpremierno prikazan v Kinodvoru, kjer se je na eni strani Moore pred projekcijo in po njej v družbi svoje ekipe oglasil v živem prenosu s festivala, v prenos pa so bili iz posamičnih držav vključeni še posamezniki, povezani s filmom.

Namesto dosedanjega izpostavljanja napak tokrat v ospredju iskanje rešitev na tujih ozemljih
Ustvarjalcu dokumentarnih filmov, ki velja za enega osrednjih ameriških provokatorjev, je širšo slavo in oskarja prinesel dokumentarec Bovling za Columbine iz leta 2002. Dve leti pozneje je posnel Fahrenheit 9/11, kritiko zunanje politike Georgea W. Busha, ki je postal najdonosnejši dokumentarni film vseh časov, saj je samo v ZDA zaslužil skoraj 120 milijonov dolarjev. V svojem aktualnem filmu, ki ga je "na skrivaj razvijal že od leta 2009", Moore opozarjanje na napake zamenja z iskanjem rešitev.

Še vedno pa ostaja zvest svojemu prepričanju, da bi morali avtorji dokumentarcev uporabljati več humorja. Tako lahko tudi njegov tokratni pristop umestimo v polje t. i. laughtivisma, strateške uporabe humorja in zasmehovanja oblasti s ciljem spodkopavanja njene avtoritete, premagovanja strahu, apatije ter doseganja ciljnih javnosti. Ali kot pravi sam: "Zdi se, da obstaja stalna potreba po sovražniku - kje je naslednji sovražnik, da lahko celotni vojaškoindustrijski kompleks obdržimo na nogah, da obdržimo pri življenju podjetja, ki na ta račun služijo ogromno denarja. To me od nekdaj moti in iz tega vprašanja sem razvil komedijo."

Sloveniji in njenim mitološkim bitjem posvečenih okoli pet minut filma
Moore se je s svojo majhno ekipo v Sloveniji mudil lanskega aprila. Izbral si jo je, ker se mu je zdelo fascinantno, da lahko tako majhna država, ki nima nafte ali drugih očitnih virov bogastva, "toliko naredi za svoje ljudi". Tukaj se je osredotočil na brezplačno visokošolsko izobraževanje, nezadolžene študente pa označil za naša mitološka bitja.

V filmu se sreča med drugim s študenti Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki si jo je izbral, ker ima ameriško akreditacijo AACSB in izvaja predavanja v angleščini na dodiplomski, podiplomski in doktorski stopnji študija. Po njegovih besedah študentje v ZDA končajo izobraževanje z dolgom 20.000, 30.000 ali celo 100.000 dolarjev. Med študenti na ekonomski fakulteti je našel tudi dva mlada Američana, ki sta se zaradi finančne nedosegljivosti študija v domovini odločila študirati pri nas.

"Še nikoli mi ni kak moški podaril čipke"
V filmu poleg predsednika države Boruta Pahorja na kratko obišče tudi rektorja Univerze v Ljubljani Ivana Svetlika, od katerega prejme v dar kovinsko čipko v steklu, kar Moore pokomentira z besedami: "Še nikoli mi ni kak moški podaril čipke."

Sešel se je tudi s člani študentskega društva Iskra oziroma s tistimi študenti, ki so v letu 2014 organizirali proteste proti uvedbi šolnin. Po predpremieri dokumentarca je v imenu Slovenije v živem pogovoru prek spleta z Moorom sodelovala Mojca Žerak, ena izmed teh študentov, in izpostavila, da seveda niso bili sami študentski protesti tisti, ki so zrušili takratno vlado, kakor je to predstavil Moore. Kot odziv na njeno izjavo je izpostavil prisotnost ponižnosti, ki jo je zaznal v večini pozitivnih situacij, s katerimi je imel opravka, ko je snemal film. Tako meni, da nas bi morala vselej voditi misel na skupno dobro, s čimer bi se lahko ognili temu, da se mora večina prebivalstva prebijati skozi življenje.

V filmu tako seveda umanjkajo nekatera na mlado slovensko populacijo vezana dejstva. Kot na primer, da je brezposelnost med mladimi v zadnjih letih okoli 17-odstotna in da kljub nezadolženosti živi pri starših okoli 43 odstotkov Slovencev, starih od 24 do 34 let.

Dopust, prehrana in spolna vzgoja
Prva država, ki jo Moore obišče, je Italija, kjer ga fascinira, da tamkajšnji prebivalci vselej dajejo vtis, da so se pravkar ljubili. Kmalu ugotovi, da gre to pripisati tudi količini plačanega dopusta, saj delavcem pripada osem tednov plačanega dopusta in tudi njihovi delovniki so v nasprotju z ameriškimi precej bolj človeški. K temu pa je treba prišteti še 15 dni plačanega dopusta, ki ga dobi par, če se poroči.

V Franciji se osredotoči na zdravo šolsko prehrano in spolno vzgojo, ki je v stiku z realnostjo. Če jo primerjamo s spodbujanjem vzdržnosti, ki se pojavlja v ZDA, je Francija bistveno uspešnejša pri nižanju števila najstniških nosečnosti in okužb s spolno prenosljivimi boleznimi. Tako tudi učiteljica v francoski šoli poudari: "Vzdržnost ni kontracepcija."

Ko policisti izpostavljajo pomen dostojanstva ...
Pot Moora vodi še na Norveško zaradi njemu kot Američanu popolnoma nepredstavljivo humanega zaporniškega sistema, na Finskem pa osupne ob šolskem sistemu brez domačih nalog in tem, da se ne usmerja zgolj k uspešnemu reševanju standardiziranih testov, ampak se njihovi vzgojno-izobraževalni pristopi ukvarjajo z razvojem celostne osebnosti - pri čemer ima otroška prostočasna igra veliko vlogo.

Naslednja država gostiteljica Portugalska se ponaša s pozitivnimi učinki dekriminalizacije mamil, ki so jo uvedli pred 15 leti, in z nečim morda res nepredstavljivim - s policisti, ki govorijo o dostojanstvu prav vseh ljudi, ki je zanje na prvem mestu. Žal pa tukaj ni navedena informacija, ki je kar neizbežno povezana z dostojanstvom oziroma z njegovo odsotnostjo, in sicer da je dobrih 11 odstotkov Portugalcev brezposelnih, kar je nad EU-povprečjem. Portugalska pa je z dobrimi 32 odstotki na šestem mestu med državami EU-ja z najvišjo stopnjo brezposelnosti med mladimi.

V kakšnem položaju bi bili danes, če bi imeli "Lehman Sisters"?
V Tuniziji in na Islandiji Moora navdihuje predvsem položaj žensk v družbi, natančneje izbojevani položaj žensk v družbi. Tako so na Islandiji leta 1975 ženske, nezadovoljne s svojim položajem v družbi, šle na ulice, s čimer se je pokazalo, kako velika je njihova vloga pri tem, da družba sploh funkcionira. Pet let pozneje so Islandci izvolili prvo predsednico države, veljajo pa tudi kvote v podjetjih. Pri čemer je razmerje naslednje: najmanj 40 odstotkov žensk, vendar tudi najmanj 40 odstotkov moških, kar preprosto pomeni, da ne sme biti delež pripadnikov enega ali drugega spola višji od 60 odstotkov.

Na tej točki v filmu se izpostavi vpliv testosterona, kar se najbolje izrazi prek vprašanja, kakšen bi bil položaj, če bi namesto pogubnih Lehman Brothers imeli "Lehman Sisters". Ena izmed uspešnih Islandk pa poudari: "Ne gre za komunizem, gre za dobro družbo." Tudi v pogovoru po projekciji Moore, ki je film lansiral prav v trenutku predvolilne mrzlice v ZDA, poudari večjo uspešnost družb, v katerih imajo ženske večjo vlogo. Vendar se zaveda, da ne gre te pozitivnosti nekomu pripisovati a priori, ker je ženska. "Kot veste, nisem podprl Hillary." Doda še, da je od enajstih producentov tega dokumentarca kar osem žensk, vendar "niso v ekipi zgolj zato, ker so ženske".

Shajanje s temačnimi obdobji zgodovine naroda
V Nemčiji ga prevzame, kako se država v primerjavi z ZDA sooča s temačnim poglavjem svoje zgodovine in kako to prenaša na svoj podmladek. Posveti se še blagostanju nemškega naroda, vendar tukaj navaja, da Nemci naj ne bi imeli dveh ali celo treh služb, kar ni popolnoma res. Statistika kaže, da je leta 2004 imelo 1,4 milijona Nemcev še kako dodatno službo, ki jim je prinesla še vsaj okoli 450 evrov na mesec, lani je bilo takih že 2,5 milijona.

Ob koncu filma pride Moore še do navdihujoče zgodbe zrušitve berlinskega zidu (pri kateri je bil celo osebno navzoč), kar je bil seveda ogromen korak v smeri svobodnejšega življenja v celotni Evropi. Vendar na tej točki ne gre danes tako zlahka spregledati nezanemarljivega deleža Nemcev, ki bi raje videl, da zid sploh ne bi nikoli padel oziroma si ga želi nazaj. V javnomnenjski raziskavi, opravljeni pred dvema letoma, torej ob 25. obletnici padca zidu, se je vsak šesti Nemec izrekel, da bi si želel ponovne postavitve zidu, ki bi delil Nemčijo. Nove ograje in zidovi pa tako ali tako že vznikajo po Evropi …

Še sreča, da so filmi deležni montaže
Žal pa je bila komunikacija v živo prek spleta z režiserjem in njegovo ekipo po projekciji dokumentarca motena in večkrat prekinjena zaradi tehničnih zapletov, kar jo je - glede na to, da tovrstni podvigi v 21. stoletju ne pomenijo nič presežnega - naredilo precej odvečno in konkretno izpraznilo ljubljansko kinodvorano. Žal so tudi od Moorove ekipe prišli večinoma zares predolgi razvodeneli odgovori popolnoma v skladu s sicer neoporečnimi, vendar že kar prežvečenimi resnicami. Nekakšna zadrega kombiniranja humanih resnic s potrebo po snovanju vedno novega, pač konstantne produkcije, pa naj gre za ideje, ideologije ali preproste izdelke, namenjene vsakodnevni uporabi. Tukaj se pokaže tudi prednost tega, da so filmi montirani in se veliko iz "navdihnjenih" monologov izvirajočega balasta preprosto odreže. In še ena - upajmo vendarle ne tako mišljena kot izrečena - izjava člana Moorove ekipe s festivala v Michiganu: "Če lahko te države dosežejo to, lahko tudi mi. Denar imamo …"

Pina Gabrijan

V priloženem videu si oglejte pogovor z režiserjem Michaelom Moorom: