O rudarskem življenju od začetkov do življenja po zaprtju rudnikov pripoveduje dokumentarni film Kanižarica avtorja Zvezdana Martića, ki si ga danes lahko premierno ogledate na prvem programu TV Slovenija.

Martić pri svojem dokumentarističnem delu praviloma išče "manjše" zgodbe: "Velike zgodbe so na prvo žogo, lažje jih je delati, ampak to je tudi manjši izziv." Zato je za svoj portret tudi izbral okolico Črnomlja, ki je ljudje ne povezujejo nujno z rudarstvom: "Trbovlje, Velenje, tam je tisoč zgodb, za Kanižarico pa večina ljudi ni niti slišala."

Sam zametek filma pa sta bila, morda presenetljivo, študentska seminarska naloga – in film: "Dr. Božidar Jezernik mi je pred časom omenil seminarsko nalogo svoje študentke Nane Čemas in videl v njej podobnost s filmom Billy Elliot o sinu rudarja, ki je postal baletni plesalec. Moj dokumentarec je potem šel čisto v drugo smer, ampak brez tega ga ne bi bilo. Skupna točka je delo. V filmu rudarji slavijo 3. julij, dan rudarjev, moj intimno najpomembnejši praznik pa je 1. maj, praznik dela."

Dokumentarec na primeru rudnika Kanižarica naslika portret rudarskega življenja, vse od odkritja premoga na tem območju sredi 19. stoletja do danes, ko je rudnik že dolgo zaprt, spomin nanj pa je med starimi "knapi" še vedno živ.

Rudar: model delavca v 20. stoletju
Rudarstvo je bil od nekdaj "poklic ljudi, ki drugih možnosti niso imeli". Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so, paradoksalno, zase in za druge gradili boljši svet.

Rudnik je med drugim preživel svetovno gospodarsko krizo in menjave lastnikov. Med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt in rudarji so morali na delo drugam, stran od svojih družin, po ponovni vzpostavitvi rutine pa je desetletja omogočal življenje rudarskim družinam in vsemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so rudnik zaprli, kar je pred ves kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Zaradi sesutja dejavnosti in načina življenja so se ljudje tu soočili z razpadom skupnosti in izgubo identitete.

Rdeča nit je lahko razvidna: rudarstvo je bilo nekoč in danes nevidno, podcenjeno delo. Morda je tema nam vsem bližje, kot se nam morda zdi, opozarja Martić. "Rudarstvo uteleša izkoriščanje. Problem je, da večina to razume na primeru rudarstva, ne razume pa, da to izkoriščanje obstaja praktično v vseh dejavnostih. Je le manj vidno, ker nas ne zebe na delovnem mestu ali nam ni vroče, ker se nam strop ne zruši na glavo ali ker nismo umazani od premoga, ne vidimo, da večina dela za osnovno preživetje in za nesramne dobičke izredno majhne manjšine."

Fizično delo ni izginilo, le skrili smo ga
"Danes v razvitem delu sveta ni več toliko ljudi pod zemljo," pred kamero poudari tudi dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela. "So pa zato nad zemljo, za računalnikom in v vse slabših razmerah. To je naša realnost, ki pa je neposredno odvisna od fizičnega rudarjenja otrok v afriških državah."

Od nekdanjih tisočev rudarjev jih je v Sloveniji danes ostalo le še devetsto, od rudnikov obratuje le še velenjski. ("Dobre stvari nastajajo počasi, propadejo pa čez noč," ugotavlja Martić.) Nostalgije po rudarstvu med mladimi ni več, priznavajo sogovorniki v filmu, Črnomelj pa tako ali tako nikoli ni imel identitete rudarskega mesta.

A naivno bi bilo iz tega sklepati, da se človeštvo od fizičnega dela umika. "Tam, kjer to lahko naredijo, to pa je v "razviti bogati zahodni civilizaciji", fizično delo skrijejo očem. Z ograjami okrog gradbišč ali pa s selitvijo tovarn, rudnikov, v "nerazviti" svet," ugotavlja Martić. "Ljudje, ki so prej v našem delu sveta fizično delali osem ur ali več, pa zdaj kaj drugega (za računalnikom ipd) delajo osem ur ali več. Neke pridobitve v kakovosti življenja ali dodatnem prostem času sam ne vidim, vsaj za večino ljudi ne. Večina je vedno delala veliko in imela malo. In to je tudi končna točka: sistem, ki ga imamo, temelji na izkoriščanju in njegov namen je, da tako ostane."

"Vsaj v teoriji bi morali vladati mi, ki delamo"
Že sam podnaslov filma, Delu čast in oblast, pa aludira na čase socializma, ki je do fizičnega dela gojil drugačen, spoštljivejši odnos; konec koncev je bil od rudarstva v mnogih pogledih odvisen splošen družbeni razvoj. Kult dela je v pore družbe pronical do te mere, da so rudarji zaradi neznanskega povpraševanja po premogu opravljali tudi udarniško, torej neplačano in prostovoljno delo v rudnikih.

"Geslo je res iz časa socializma, ampak kaj je narobe z njim?" se sprašuje avtor filma. "Če dela ne razumemo tako ozko kot nekdanji minister Počivalšek – "Kdor ne dela, naj ne je", kot je pripomnil na državni proslavi ob kulturnem prazniku – potem večina od nas dela. In ker imamo demokracijo, bi vsaj v teoriji morali vladati mi, ki delamo. In vsako delo je častno, ali ne? Je pa res, da dejansko na svetu vladajo ljudje, ki jih ne vidimo, ne volimo, in ki ne delajo, ker samo preusmerjajo virtualne milijarde. Drugače pa, pogovarjava se o dokumentarnem filmu, ne o političnem programu ali sistemu. In v filmu ljudje čutijo, da so skupnost, solidarnost, prostovoljstvo pomembnejše vrednote od individualizma, novega avtomobila ipd."

Protislovje nostalgije
Na vprašanje o morebitni nostalgičnosti filma po "dobrih starih časih" Martić odgovarja posredno. "V filmu so nostalgični rudarji, jaz sem jim samo dal besedo. Mogoče sem s tem komu pokazal, da je življenje lahko drugačno, kot ga vidimo v reklamah ali na Instagramu." In res spomini rudarjev na težaško delo z leti postajajo vse lepši. To z anekdoto ponazori tudi upokojeni rudar Stane Starešinič, danes vodnik po Muzeju Rudnika Kanižarica. "Knapi kot knapi smo se srečali večkrat v kaki gostilni in depata je kar hitro stekla na knapovščino. Kaj pa, če bi se rudnik jutri spet odprl? smo si rekli. Slišal nisem niti enega, ki ne bi rekel: 'Jutri grem takoj v jamo.' Pustili bi boljše in varnejše delo na toplem, ki so ga imeli v tovarnah."

Kanižarica – delu čast in oblast je pravzaprav igrano-dokumentarni film, ki arhivske prizore ter komentarje strokovnjakov in rudarjev prepleta s krajšimi igranimi sekvencami, utrinki družinskega življenja v rudarskem okolju. "Televizija zahteva sliko," se zaveda Martić. "V drugih medijih lahko z besedilom poveš praktično vsako zgodbo, na televiziji tudi najboljše zgodbe ni, če nimaš slike. In kakšna je slika rudarskega življenja? Črna jama in kopanje premoga, potem pa ta premog na tekočem traku. Tudi v najbolj bogatem arhivu ni ničesar drugega ... Iz tega se težko naredi več kot nekaj minut, zato iščeš druge načine in jaz sem se odločil za delno igran dokumentarec."