20. stoletje je zaradi hitrega spreminjanja političnih sistemov, mejnih okvirov evropskih držav, kar dveh vojnih viher, ki sta zajeli ves svet, ter sočasnega neslutenega tehnološkega napredka, označeno tudi kot dolgo stoletje. Posamezniki so bili postavljeni pred usodne življenjske odločitve in so z njimi usmerjali, na katero pot je krenila celotna družba.

Sredi tega turbulentnega obdobja je živela Hermina Seničar. Doživela in preživela je njegove najtemnejše dele. A njenega groba in nagrobnika z rdečo zvezdo danes na celjskem pokopališču ni več. "Obstaja več razlogov, zakaj sem si jo zapomnil – njeno nenavadno ime, datum smrti na dan mladosti. Ampak do začetka priprav na dokumentarec je bila njena zgodba zame popolna neznanka. Izkazalo se je, da tudi za vse druge, saj mi o njej ni znal nihče povedati praktično ničesar," pravi avtor dokumentarnega filma Pozabljeni grob Zvezdan Martić.

Ko zapisniki v arhivih oblikujejo živo podobo

Kako torej povedati njeno zgodbo? V arhivskih gradivih se po vztrajnem brskanju začne razkrivati osebna zgodba ženske v času najtežjih preizkušenj. Še mladoletna je ostala brez staršev. V medvojnem času se je zaposlila v celjski tovarni emajlirane posode in se vključila v organizirano delavsko gibanje. "Povezala sem se z delavstvom, da si v skupnosti priborimo pravice, ki nam pripadajo," slišimo njene besede. Martić pojasnjuje, da arhivi hranijo življenjepise, ki jih je pisala za uradne potrebe, kot je bila prošnja za službo: "V delih arhiva, ki izvirajo iz arhivov Komunistične partije, so shranjene prav neverjetne stvari, zapisniki, pisma, poročila, kar mi je na koncu pomagalo sestaviti zgodbo do najmanjših podrobnosti."

In ime z nagrobnika dobi podobo ženske, ki ni želela biti pasivna opazovalka krivic.

V tem času je bilo organiziranih veliko stavk, saj se pravice delavcev niso spoštovale, izkoriščanja in neprimeren odnos so bili stalnica, še posebej pri delavkah. Med mladimi se je zato krepila protikapitalistična drža.

Tudi Hermina Seničar se je včlanila v komunistično partijo in se po napadu Nemčije na Jugoslavijo in razkosanju slovenskega ozemlja med okupatorje pridružila odporniškemu gibanju. "Ljudje so Nemčijo po letu zmag na bojiščih v strahospoštovanju čakali. Upali so na boljše življenje. Že prvi protislovenski ukrepi pa so pri marsikom povzročili razočaranje," v dokumentarnem filmu opiše Marija Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje. Nemci so leta 1941 s Celjskega izgnali 3700 ljudi, v njihove domove pa naselili nemške priseljence. Prepovedana je bila javna raba slovenščine, preimenovali so imena ljudi, ulic, krajev.

Jasno je postalo, da se Slovenci kot narod pod okupatorjem ne bodo obdržali. Podpora Osvobodilni fronti in odpor proti okupaciji sta postajala vse širša in sta zajela vse sloje. Sledila je organizacija oboroženega upora. "Težko si je danes predstavljati, kaj je leta 1941 pomenilo iti v gozd. Nemčija je bila svetovna vojaška velesila, tukaj pa se v tem malem narodu najdejo fantje in dekleta, vzamejo puške v roke in odidejo v gozd," v dokumentarcu razmišlja brigadir in zgodovinar Janez J. Švajcer.

Ženske v oboroženem odporu

Hermina Seničar je postala borka 1. celjske čete. Kakšen pa je bil položaj žensk v oboroženem odporu? "Aktivizacija žensk je bila uspešna, ker se je partija edina javno zavzela za enakopravnost med spoloma, edina, ki je mobilizirala ženske neposredno v vojno in jih hkrati organizirala kot množičen podporni sistem. Vodilni člani osvobodilnega gibanja so ženske javno prosili za pomoč," je za MMC pojasnila mlada raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino Tjaša Konovšek, ki raziskuje položaj žensk v času druge svetovne vojne na Slovenskem.

Življenje v gozdovih je bilo nepredstavljivo težko, na nemškem okupacijskem ozemlju pa je bilo partizanskim četam težje tudi zato, ker je bil nazor nad prebivalstvom učinkovito vzpostavljen. Aretacije, mučenja v zaporih in pošiljanje v taborišča so jemali pogum in povečevale možnosti za izdaje. Zgodovinarka s celjskega muzeja Marija Počivavšek o celjskem območju pove, da so bili lokalni Nemci dobro organizirani in da je bila po mnenju gestapa vohunska mreža ravno tukaj najbolj organizirana v celotni Jugoslaviji. Izdajalci partizanskih enot so lahko računali na finančne nagrade.

Celjska četa se je zaradi napadov in izdaj morala večkrat razpršiti. Po izdaji je bila tudi Hermina Seničar deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Njeni opisi tistega časa so še posebej pretresljivi.

Kako bi ravnali, če bi vedeli, da boste pozabljeni?

Zato je po vsem, kar je pretrpela – od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev in sojetnikov, morda najhuje to, da je zdaj pozabljena. Božidar Jezernik, antropolog in etnolog s Filozofske fakultete v Ljubljani, v dokumentarnem filmu razmišlja, da so si ljudje, ki so naredili največjo žrtev, želeli, da bodo kljub smrti ostali nesmrtni. "Vprašanje pa je, kako bi se vedli, če bi vedeli, da se to ne bo zgodilo, če bi vedeli, da bodo pozabljeni." Sam sicer dvomi, da bi to vse odvrnilo od ukrepanja.

"Obstajajo razlogi, zakaj nekoga pozabijo, zakaj ni nikogar, ki bi skrbel za neki grob. Ne samo v primeru naše glavne junakinje. Zato mislim, da sem s filmom povedal zgodbo, obudil spomin, svet pa se ne bo spremenil ali zavrtel nazaj," je na koncu dodal Zvezdan Martić.