Ruski filmski kritiki v zadnjih dneh zlivajo svoj gnev nad britansko ekranizacijo klasičnega Tolstojevega romana: glavni kamni spotike so izumetničeni naglasi igralcev, ki pojejo v ruščini, velikopotezna scenografija (celotno dogajanje je postavljeno na oder in v zakulisje gledališča starinskega videza), pa tudi presuha postava Keire Knightley in njene "nenaravne grimase".

Časopis Trud piše, da je "angleška Ana Karenina preveč koščena", s čimer naj bi se strinjalo ogromno ruskih gledalcev, obenem pa ti priznavajo, da je film, ki je rusko premiero doživel 10. januarja, "živahen" in "prepričljiv" (čeprav je razkošnost njenih oblačil menda pretirana - v romanu je Ana večkrat predelala svoje stare obleke).
Drugi recenzenti še toliko prijaznosti niso premogli: kritičarka uglednega časopisa Kommersant piše, da so Keirine grimase pred kamero "preveč energične", Ana pa zaradi tega deluje "preveč prepričana vase". "Jezno bliska z očmi, piha skozi nos in - pred poljubom - svojo izrazito čeljust potisne naprej, kot da bo vsak hip Vronskemu odgriznila nos". Za nameček ima lase, ki so še najbolj podobni "Meduzinim kačam na glavi".

Obline simbolizirajo ljubezen do življenja
"Keira Knightley kot Ana Karenina? Približno enako primerna bi bila za biografski film Marilyn Monroe ... bistvo njene zaobljenosti je v tem, da je Karenina ljubila življenje in njegove užitke, obenem pa je bila tudi mama," je zapisal eden izmed komentatorjev na portalu Moscow Echo. "Knightleyjeva nima postave ruske ženske tistega časa; zrediti bi se morala za 10 ali 15 kilogramov," se strinja nekdo drug.

Lev Nikolajevič Tolstoj je Ano Karenino, enega največjih realističnih romanov vseh časov, izdal leta 1877; v njej protagonistko, premožno žensko, ki se zaplete z mladim grofom Vronskim, opiše kot "precej zaobljeno". (V dozdajšnjih ekranizacijah so jo upodobile že najrazličnejše lepotice, od Grete Garbo in Vivien Leigh pa do francoske igralke Sophie Marceau in Rusinje Tatjane Samoilove (v klasični ruski priredbi iz leta 1967).) Tokrat je Ano Karenino "pomečkala orjaška scenografija, koncept, zaradi katerega je film težko jemati resno" (Kommersant).

Obsodba ni enoglasna
Nekateri komentatorji se sicer strinjajo, da Wrightove ekranizacije ne gre preveč dobesedno primerjati z literarno predlogo in da scenarij Toma Stopparda na svež način raziskuje njene teme bolečine, nezvestobe in bolezni. "Koreografsko stiliziran pristop nas osvobaja napihnjenosti in pretirane akademske resnosti," piše Nova Gazeta. "Pred nami je moderna različica, zelo angleška filmska uspešnica, katerega vpadljivost pa ne pomeni, da material ni bil premišljeno obdelan." "Če ste se bali, da bo to še ena različica klasike s krinolinami, vodko in balalajkami, se spoprimite s svojimi strahovi in zakorakajte v dvorano - kot je Ana zakorakala pod vlak," spodbudno (?) dodajajo v reviji Afiša.

Bojkot Keire?
Drugačnega mnenja je denimo priljubljeni pesnik (in vidna osebnost politične opozicije). Dimitrij Bikov, ki se zgraža, češ da je Wrightov film "pokroviteljski, zaničljiv in egocentričen" ter da eno največjih ruskih klasik izkoristi za "poskus iz teatralnosti", obenem pa "se požvižga na njena skrita sporočila". Bikov (najbrž sarkastično) predlaga, da bi bilo v parlamentu treba sprejeti predlog o "embargu na vsa prihodnja dela Keire Knightley", ali pa, še raje, "producirati žaljivo filmsko priredbo kake britanske svetinje, denimo Robinzona Crusoeja". "Odkup in predvajanje Wrightovega filma v Rusiji je lahko zgolj posledica popolne moralne neuravnovešenosti," sklene pesnik.