Britanec Joe Wright (Hanna, Pokora, The Soloist) svojo odločitev, od mrtvih obuditi že več kot dvajsetkrat na filmu povedano zgodbo, upraviči z drzno potezo: odreče se klasični, realistični ekranizaciji zgodbe o ženski, ki je morala propasti "ne zato, ker je prekršila zakon, ampak ker ni upoštevala pravil". Namesto tega večino dogajanja postavi pred gibljivo, nenehno spreminjajočo se gledališko kuliso, ter tako poudari umetnost in zaigranost navad aristokratov carske Rusije - marionet na nitkah kompleksnih, nenapisanih pravil. Ne glede na to, kje so in kaj delajo, so v naše akterje in njihove odločitve, kot v like na gledališkem odru, uprte oči celotne ruske družbene smetane.

Konceptualna zasnova, ki večino prizorov spreminja v broadwajski muzikal (hvala bogu, brez petja!), v katerem lepi, a prazni manekeni izvajajo neme koreografije, sicer ima svoj globlji smisel, a vsa njena teatralnost sčasoma postane naporna; več je včasih lahko tudi preveč.

Če odštejemo to slogovno inovacijo, pa se scenarij uglednega dramatika Toma Stopparda precej zvesto drži Tolstojeve klasike: Ana (Keira Knightley) se dolgočasi v zakonu s puščobnim ministrom Kareninom (Jude Law), s katerim imata osemletnega sina Serjožo (Oskar McNamara). Med obiskom pri bratu v Moskvi jo zapelje mladi konjeniški častnik Vronski (Aaron Taylor-Johnson), ki ob pogledu na Ano popolnoma izgubi zanimanje za vanj nesmrtno zaljubljeno Kitty Oblonsko (Alicia Vikander). Afera kmalu postane predmet zgražanja celotne peterburške družbe. Karenin je tako ženo prisiljen postaviti pred izbiro: Ana lahko pobegne z ljubimcem in se odpove svojemu položaju v družbi ter vsem stikom s sinom, ali pa ostane z možem in do smrti igra vlogo skesane grešnice. Ana bo, kot vemo, sledila nasvetu svetovljanske grofice Vronske, ki jo je spoznala na vlaku v Moskvo: "V življenju raje obžalujem stvari, ki sem jih naredila, kot tiste, ki jih nisem." Konec je lahko seveda samo tragičen.

Največji Wrightov "greh", tako kot v nekaterih prejšnjih filmih, ostaja (pre)veliko zanašanje na omejeni igralski razpon Keire Knightely; z Aaronom Taylor-Johnsonom pred kamero ne uspeta zgenerirati niti toliko kemije, da bi nam lahko "prodala" poletno romanco, kaj šele usodno ljubezen, pri kateri gre za življenje in smrt. Knightleyjevi gre sicer pohvala, da iz vase zaverovane, sebične in ihtave Ane ne skuša napraviti tragične romantične junakinje, ki bi za vsako ceno zahtevala našo naklonjenost - a obenem ji tudi ne vdahne večdimenzionalnosti, ki bi nam pomagala razumeti globino njenih čustev; namesto globoke moralne razklanosti od nje dobimo histerične izpade, ki jih je izpilila že v Nevarni metodi.

Fatalni Vronski, ob katerem bi morala vsaka gledalka nekje v drobovju začutiti, zakaj bi se bila ženska za ljubezen pripravljena odreči vsemu, tudi lastnemu življenju, je bolj kot serijskemu lomilcu src podoben servilnemu, samovšečnemu fantiču v uniformi, ki ni kos bremenu, ki si ga je nakopal na pleča. Ironija je v tem, da je v osrednji igralski trojici ravno mladeniške lepote "odrešeni" Jude Law edini, ki premore kakršno koli karizmo - kot zategnjeni, frigidni Karenin izžareva tiho, ranjeno dostojanstvo, ob katerem romantične utvare in impulzivnost njegove žene pridejo še bolj do izraza.

Matthew Macfadyen je sicer zabaven kot Anin plejbojevski brat Stiva, Kelly Macdonald pa ganljiva kot njegova varana žena Dolly - a kaj, ko je njuna, tako kot vse druge stranske niti pripovedi, odpravljena precej površno. Še posebej grobo je na drugi tir odrinjen za roman ključni lik podeželskega plemiča (in pisateljevega alterega) Levina (Domhnall Gleeson), ki se, oropan filmske minutaže, v sklepnih prizorih na videz precej arbitrarno dokoplje do tolstojanskih spoznanj o avtentičnosti preprostega življenja in naravi prave ljubezni. (Po drugi strani pa smo lahko samo hvaležni, da se je Wright uprl vseprisotni maniji raztegovanja zgodb in pričujoči film ni šele prvi del trilogije o "Aninem neverjetnem potovanju".)

Ana Karenina je drzen, inovativno zastavljen in vizualno osupljiv film - kostumografinja (Jacqueline Durran), scenografka (Sarah Greenwood) in avtor izvirne glasbene podlage (Dario Marianelli) bi si vsi zaslužili oskarje, za katere so nominirani, in če bi obstajala taka kategorija, bi ga najbrž dobil tudi koreograf (Sidi Larbi Cherkaoui). A ravno zaradi te bogate palete vizualnega, ki podčrta pomanjkanje globlje substance, v drugi polovici grozi, da se bo film sesedel vase kot hišica iz kart. Wright pri svojem pristopu živih slik (tableaux vivants) in plesnih točk vztraja, dokler ni za tragedijo prepozno. Anino poslednje srečanje z vlakom, ki ga film z grozečimi posnetki tirnic nekajkrat nakaže, je prej impresionističen utrinek kot katarzično sklepno dejanje meščanske tragedije.

Wrightovo "gledališče" je tako hkrati režiserjev največji adut in njegova šibka točka: posnel je veličasten, a - kljub vsej melodrami - čustev oropan film.

Ocena: -4; piše Ana Jurc