Katastrofa, o kateri piše Franc Uran, svetovalec pri gradnji ceste na Vršič, je bil usoden plaz, ki je pred stoletjem pod seboj pokopal številne ruske vojne ujetnike in njihove stražarje. Žrtvam v spomin so še isto leto kameradi postavili leseno kapelico, na Televiziji Slovenija pa se jim poklanjanjo z dokumentarnim filmom Ruska kapelica – elegija pod Vršičem, ki si ga lahko ogledate danes ob 21.00 na TV SLO 1. Film, ki je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija, je po scenariju Nuše Ekar posnel režiser Božo Grlj.

V času prve svetovne vojne je imela Kranjska Gora pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leta 1915 so tja nastanili več kot 10.000 predvsem ruskih vojnih ujetnikov, da bi dokončali pred vojno začeto gradnjo cestne povezave čez prelaz Vršič. Po italijanski vojni napovedi je postala potreba po njej večja kot kadar koli prej, saj je bila obstoječa cesta čez prelaz Predel preveč izpostavljena nevarnosti sovražnega ognja in zato uporabna le ponoči.

Težke razmere, v katerih so pri nizkih temperaturah cesto gradili premalo oblečeni vojaki, jim je oteževal še nečloveški odnos stražarjev, inženirjev in oficirjev. "Ujetniki so bili slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala," se je spominjal Uran. In še: "Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel, in ga pustili tako viseti od dve do tri ure. "

Domačini so načrtovalce ceste svarili pred nepredvidljivimi posledicami zime v teh krajih, vendar pa jih ti niso dovolj resno jemali. Narava je svoje zobe pokazala 8. marca 1916, ko je silovit plaz pod seboj pokopal množico vojakov. "Vse delo je zastalo. Ničesar nismo vedeli, kaj se je zgodilo na drugi strani Vršiča. Nikdo pa se ni upal na vrh. Tisti dan je bilo absolutno nemogoče pripraviti ruske ujetnike do kake rešilne akcije in tudi avstrijski oficirji niso imeli nobene volje in poguma, da bi šli na mesto katastrofe. Pričeli smo ugibati, koliko mora biti žrtev." Natančnega števila žrtev v bistvu še danes ne poznamo, saj so bili podatki o žrtvah plazu strogo varovana skrivnost. Po ocenah preučevalcev nesreče je šlo verjetno za nekje med 200 in 300 žrtvami, kranjskogorski domačini pa menijo, da naj bi jih bilo okoli 600.

Sto let Ruske kapelice
Plaz je pod seboj pokopal tudi kip, ki so ga ob gradnji ceste posvetili nadvojvodi Evgenu. "Tam, kjer je bilo prejšnji dan skoro 20 metrov visoko ogrodje Evgenovega spomenika, ni bilo videti ničesar več, le tu in tam je ležal v snegu kak zlomljen tram ali deska," se spominja Uran. Spomenik bi moral stati na vrhu prelaza, da bi tam opozarjal na moč avstro-ogrske monarhije. Ironično pa se je iz tistega časa do danes ohranila le Ruska kapelica, ki so jo svojim sovojakom v spomin zgradili ruski vojni ujetniki. Lesena arhitektura kot neke vrste kontrast uničenemu kamnitemu Evgenijevemu spomeniku pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.