Včeraj se je v Portorožu končal še zadnjič "nepolnoletni" Festival slovenskega filma, na katerem je, kot vemo, že v soboto zvečer glavno nagrado prejel novinar Siniša Gačić z dokumentarcem Boj za, s katerim zapolnjuje slepo pego v poročanju slovenskih novinarjev. Doslej namreč ni bilo diskurza, ki bi načenjal vprašanje, zakaj protestniki pred Borzo niso bili bolj slišani in v večjem delu zastopani v javnem prostoru, opozarja Gačić.

Razglasitev nagrad je potrdila dva že uveljavljena trenda: prvič, da domača stroka največ teže polaga na nova, še neposvečena festivalska imena (spomnimo se samo, da sta tako lani kot predlani zmagala prva celovečerca mladih režiserjev, Razredni sovražnik in Hvala za Sunderland). Letos je šla žirija še korak dlje ter za najboljšo režijo, scenarij, scenografijo in žensko vlogo nagradila kratki študijski film, Prespano pomlad v režiji mladega Dominika Menceja. Drugič, da se je v svetu potrjeni trend preboja dokumentarcev v ospredje filmskih festivalov - omeniti velja lanski beneški festival, ki je nagradil dokumentarec Sacro GRA - preselil tudi k nam: Gačićev Boj za ni osvojil nagrade v sekciji dokumentarcev, čeprav je ta obstajala (v njej je bil nagrajen ganljiv portret rejniškega življenja režiserja Mihe Možine), pač pa osrednjo nagrado za najboljši celovečerni film.

Čeprav ne oporekamo kakovosti premišljeno zastavljenega, natančno zmontiranega in ideološko neobremenjenega Gačićevega filma, pa se pomislek o mešanju hrušk in jabolk (igranega in dokumentarnega filma) vseeno zdi na mestu - čeprav slovenska filmska produkcija na letni ravni ni dovolj obsežna, da bi nagrade lahko podeljevali v ogromno kategorijah. Obenem se sama ponuja misel, da letošnji FSF z razdelitvijo glavnih nagrad med dokumentarni in študijski film pošilja močen signal bolj ali manj etabliranim avtorjem igranih celovečercev: Burgerjeva Avtošola je ostala povsem spregledana, Završnikova Pot v raj pa je obšla žirijo in osvojila nagrado občinstva. Möderndorferjev Inferno je na koncu odnesel le dve "tehnični" vesni, medtem ko je Drevo Sonje Prosenc razen igralskega priznanja Jerneju Kogovšku prav tako pobralo "le" nagradi za fotografijo in glasbo. Ali pa je seveda poklon filmu, ki dokumentira politično prakso z jasno antikapitalistično noto, seveda tudi posledica zeitgeista, istega, ki je botroval nastanku omenjenega Inferna.

V kritiki predstavniške demokracije in globalnega finančnega kapitalizma so se protestniki oktobra 2011 pred ljubljansko Borzo združili pod geslom "nihče nas ne predstavlja". V simbolni gesti so s stavbe odstranili črko R ter borzo tako spremenili v Boj za. Gačić je film o okupaciji Borze nameraval posneti že od samega začetka, in ne zgolj zato, ker bi se novinarsko gradivo začelo kopičiti. "S temi ljudmi se redno družim že 15 let. Ideja postavljanja šotorov pred borzo, pa naj bo to v Sloveniji, Parizu ali na Wall Streetu, se mi je zdela fascinantna. V sebi nosi temeljne predpostavke zgodbe, dramaturgijo z začetkom, sredino in koncem: če so bili šotori postavljeni, jih bo verjetno treba tudi pospraviti in vmes se bo nekaj zgodilo. Od prvega dneva dalje sem snemal z željo, da bi iz materiala nekoč nastal film."

Negiranje "nog stola, na katerem sedimo"
Ob tem se mu ne zdi, da bi bila njegova dvojna vloga udeleženca in dokumentatorja dogajanja problematična. "Če sem bil udeleženec jaz, je bilo takih še zelo veliko. Prespal sem sicer v šotoru pred Borzo, nisem pa bil eden tistih, ki so izdelovali transparente, se ukvarjali s preskrbo hrane in ureditvijo taborišča. Z ljudmi te poveže progresivna ideja gibanja, ki pod vprašaj postavlja dve temeljni predpostavki družbe. Prva je kapitalistična ekonomska ureditev, druga pa parlamentarna demokracija kot politični sistem. Zanimivo se mi je zdelo, da negirajo temelje sistema, v katerem živimo, tako rekoč noge stola, na katerem sedimo."

Gačić v filmu od snemanja začetnega entuziazma množice ("Prostor pred Borzo je postal borza izmenjav med ljudmi," v kamero navdušeno razloži eden od udeležencev) preide k dokumentiranju počasnega upada števila protestnikov, njihovega notranjega razkola, ko jim ne uspe artikulirati niti skupnega imenovalca svojih zahtev ("Edini konsenz je, da ni konsenza"), neskončnih skupščin o tem, kaj se bo na skupščinah obravnavalo, do nezadovoljstva prvotnih vodij gibanja, ko se študentski del protestnikov preseli na Filozofsko fakulteto in izhodiščni "štab" pusti prazen. "Ljudje se grejo revolucijo, a revolucije ne bo nihče dosegel. Sistem se jim je zažrl v kosti," je ena od razočaranih ugotovitev protestnikov, ki morajo po več kot pol leta na koncu šotore pred Borzo pospraviti, ker jih začenjajo kot zavetišče uporabljati narkomani.

Da konec vseeno ne bi izzvenel preveč fatalistično, Gačić rdečo nit poveže s predlanskimi demonstracijami pred parlamentom. "Grozno bi se mi zdelo film končati s tem, da so se morali protestniki izpred Borze umakniti zato, ker so narkomani izkoristili njihov prostor, ter na ta način ubiti progresivno in potrebno idejo. Na srečo so se potem zgodile vstaje, ki sem jih v film vključil zaradi sporočila, da sanjačem pred Borzo morda ni uspelo, a so sanje kljub temu še vedno žive. Sicer je bilo malo paralel med Borzo in parlamentom, ki bi se jih dalo povleči; sam sem v obeh primerih videl enako angažiranost in zagretost."

Zapleti na terenu
Pretiranih težav s snemanjem potencialno kočljivih situacij in sestankov gibanja Gačić ni imel. "Najbolj problematični ljudje za snemanje, nad čemer sem bil zelo razočaran, so anarhisti. Z njimi sem imel neverjetne težave: prepovedali so mi snemanje v Menzi pri koritu, kjer se je pogovarjalo o tem, kako bodo potekale vstaje. Na Metelkovi se je zbralo 400 ljudi, od nosečnic do babic, in kakih osem anarhistov. Po njihovi teoriji naj bi bila ogrožena svoboda družbe, če je kratena svoboda tistih treh posameznikov, ki nočejo biti snemani - ne sprašujejo pa se o moji pravici do ustvarjanja in izražanja s tem, da beležim dogajanje na javnem prostoru. Tudi pred Borzo so sprva odganjali fotoreporterje. To se je reševalo tako, da so se vsi, ki niso hoteli biti snemani, postavili na levo, ostali pa na desno. Postopoma se je tak fundamentalizem izjalovil, ker preprosto niso imeli dovolj pripadnikov."

Boj za ne posega po prijemih klasičnega dokumentarca, kakršna sta t. i. "voice-over naracija" ali uporaba "govorečih glav", pač pa zavzema držo observacijskega beleženja. "V preteklosti sem že snemal klasični format dokumentarca, ki pa me zdaj ne uresničuje več. V zadnjih letih spremljam predvsem direktne dokumentarce; če govorim o življenju, moram življenje spremljati in ga snemati v njegovi avtentiki. Če že hočem govoriti o resničnosti, se mi zdi prav, da jo snemam brez svojih intervencij. Moje načelo je bilo, da nisem nikomur govoril, naj se kam prestavi ali kaj pove še enkrat. Moja naloga je samo, da sem tam in opazujem."

Pomanjkljiva samorefleksija na levi strani političnega spektra
Glavno vprašanje, na katero Boj za tudi implicitno odgovarja, ostaja, kakšno vlogo Gačićev film sploh zavzema v odnosu do antikapitalističnih bojev v Sloveniji. "V Sloveniji skorajda ni kritike levice z leve strani političnega spektra," opozarja režiser. "Zelo redko lahko v časopisu prebereš članek na primer o tem, kako zgrešena je Metelkova zaradi tega, ker se v klubih ne sme več kaditi - čeprav mi spoštujejo zakon, oni pa ga s tem, da nam ne izdajajo računov, ne. Obstaja nekakšen embargo, po katerem se levice z leve ne kritizira. Prav se mi zdi, da tudi levičar nečesa, kar je v principu zelo lepa stvar, ne vzame 'zdravo za gotovo'. Namesto s stališča hvalnice je treba film zastaviti s stališča dobronamernega preizpraševanja, iz katerega se lahko česa naučimo tudi za jutri."