Za Georgea Clooneyja, ki pri 50 letih še vedno velja za "najbolj zaželenega samca v Hollywoodu", se kritiki bolj ali manj strinjajo, da morda še nikoli ni bil v taki igralski formi kot v Potomcih. V filmu Alexandra Payna igra očeta, ki se mora hkrati spopasti z vzgojo dveh najstniških hčerk, podatkom, da ga je žena varala, in tem, da bo najverjetneje kmalu postal vdovec.
A Clooney letos vendarle ne velja za favorita: ta naslov za zdaj pripada Jeanu Dujardinu, zvezdniku Umetnika s še vedno simpatično polomljeno angleščino, ki v zadnjem času v raznih skečih pridno brije norce iz svoje nenadne svetovne slave.
Je minilo še premalo časa za novega oskarja za Clooneyja?
"Clooney je v tej vlogi v vrhunski formi in marsikdo je prepričan, da je ta hip na najvišji točki svoje kariere doslej," je prepričan Tom O'Neil s spletne strani The Envelope, ki tudi opozarja, da je Clooney tokrat v tednih pred podelitvijo močno sodeloval pri promociji svojega filma. Za vlogo v Potomcih je prejšnji mesec že dobil zlati globus, sicer pa doma enega oskarja (za stransko vlogo v Syriani) že ima.
Kar bi mu, meni urednik Hollywood Reporterja Stephen Galloway, utegnilo celo škoditi. "Leto 2005 (ko je dobil svojega prvega oskarja, op. n.) imajo ljudje še v spominu; Clooney je sorazmerno mlad in ima pred seboj še vedno veliko. Oskarje le redko delijo v tako tesnem zaporedju."

Jean Dujardin, "drugi Roberto Benigni"?
Dujardinova "težava" je prav nasprotna: 39-letnik je v domovini precej znan, v svetu pa ni pred letošnjim letom zanj slišal še nihče. V svoji vlogi zvezdnika nemega filma Georgea Valentina izusti natančno dve besedi - a je zanjo kljub temu domov odnesel tako zlati globus kot nagrado igralskega ceha. Če Dujardin, na katerega se je studio pri promociji Umetnika najbolj naslonil, oskarja zares dobi, bo prvi francoski igralec v zgodovini, ki mu bo kaj takega uspelo. "To je ena tistih priložnosti, ko je nastop vsaj tako dober kot film ali pa film celo "nese", ampak preprosto ne vemo, ali je Jean sam po sebi tak in je to edini tip lika, ki ga lahko ponudi."
Dujardin je v domovini zaslovel s komičnimi vlogami v TV-seriji Un gars, une fille in s parodijo deskarskega žanra Brice de Nice, v kateri je igral deskarja, obsedenega z likom pokojnega Patricka Swayzeja v filmu Point Break.
Nemalo je strokovnjakov, ki menijo, da je Dujardin za oskarja za glavno moško vlogo še preveč 'zelen' - navsezadnje imajo vsi še v spominu Roberta Benignija, ki je leta 1999 dobil oskarja za Življenje je lepo, nato pa se nemudoma vrnil delat v Italijo.

Za nominiranca z najmanj možnostmi letos (žal) veljata vedno izjemni Gary Oldman v vohunskem trilerju Kotlar, krojač, vojak, vohun ter prav tako v svetu doslej neznani Mehičan Demian Bichir, ki v drami A Better Life igra nezakonitega priseljenca v Los Angelesu, ki skuša nekako zase in svojega najstniškega sina izboriti boljše življenje.
Pitt bi ga zaslužil, toda morda ne za ta film
In na koncu je tu še Brad Pitt, ki je s svojo vlogo menedžerja bejzbolske ekipe v Zmagovalcu sicer prepričal kritike, a bo moral na oskarja morda še malo počakati. Čeprav ima 48-letni Pitt za seboj že izjemno široko paleto najrazličnejših vlog, je bil doslej nominiran le dvakrat; nobena izmed obeh nominacij mu ni prinesla zlatega kipca. "V zraku je mnenje, da bi si Pitt že davno zaslužil oskarja in da ta film še ni bil dovolj nagrajevan," pravi O'Neil. "Zdaj ko ima ustaljeno družinsko življenje in se zdi, da ga industrija ceni kot pomembnega igralca, bi bil popoln trenutek za oskarja."
Obenem ne gre pozabiti, da smo Pitta letos videli tudi v zmagovalnem filmu Cannesa, Drevo življenja Terrenca Malicka, ki se poteguje tudi za kipec za najboljši film.
Kaj pa stranske vloge?
Pot od avstrijskih Alp, kjer je kraljeval v muzikalu Moje pesmi, moje sanje, pa do gričev Hollywooda je bila dolga, a zdi se, da ima Christopher Plummer svojega prvega oskarja končno na dosegu roke.

82-letnik namreč velja za favorita v kategoriji najboljše moške stranske vloge. Po skoraj 200 različnih vlogah za film in televizijo bo veliki met Kanadčanu morda končno uspel z Beginners, ganljivo dramo, v kateri igra 75-letnega vdovca, ki na jesen življenja (in med bojem z neozdravljivim rakom) sklene, da bo končno nehal zatirati svojo homoseksualnost, in si omisli precej mlajšega fanta.
"Veliko presenečenje bo, če bo oskarja dobil kdor koli razen Plummerja. Ker je to šele njegova druga nominacija, je res že skrajni čas," je prepričan Pete Hammond, recenzent za Deadline Hollywood.
Najnevarnejši Plummerjev tekmec je njegov vrstnik
Je pa res, da ima Plummer tekmeca, ki je prav tako priljubljen, je bil doslej enako krivično spregledan pri deljenju nagrad in ki prav tako nima več neskončno časa. 82-letni, na Švedskem rojeni Max von Sydov v drami Izredno glasno in neverjetno blizu, ki tematizira tragedijo 11. septembra, igra ostarelega samotarja, ki postane nekakšen nejevoljen varuh fanta, ki je izgubil očeta v terorističnem napadu. To počne, kot je letos očitno v modi, popolnoma brez besed: zaradi travme bombardiranja Dresdna, ki ga je preživel med drugo svetovno vojno, se sporazumeva samo še s pisanjem listkov.
Če jutri zvečer oskarja dobi kateri izmed obeh 82-letnikov, bo postal najstarejši oskarjevec vseh časov (trenutno rekord drži Jessica Tandy, ki je za Šoferja gospodične Daisy zlati kipec dobila pri osemdesetih).
Bitko na moškem polu tekme za oskarja za stransko vlogo zaokrožujejo še 71-letni Nick Nolte (Warrior), dvajset let mlajši Kenneth Branagh (My Week with Marilyn) in vzhajajoča zvezda Jonah Hill (Zmagovalec), ki šteje šele 28 let.
Vsak mora igrati igro
Čeprav za favorita trenutno velja Plummer, pa je čisto mogoče, da je usodno napako naredil pred dvema tednoma, ko se ni potrudil na tradicionalno kosilo za nominirance, ki ga vsako leto skličejo na Beverly Hillsu. "Max von Sydov je edini, ki je tisti dan dobil stoječe ovacije. V tisti sobi je bilo okoli 300 članov Akademije, kar je bilo zanj ogromen plus," opozarja Hammond.
A vseeno: Plummer ima na svoji strani tri "težke" adute: v preteklosti je že bil nominiran, nastopil je že v dveh filmih, ki sta dobila oskarja (Moje pesmi, moje sanje in Čudoviti um), tokrat pa ima vlogo geja, ki umre počasne in boleče smrti.

Tako želeni, a tako zelo predvidljivi
Morda zveni cinično, a Akademija ima pri izbiri zmagovalcev pač rada določene "parametre": skoraj ničesar nimajo raje kot zgodovinskih filmov (v to, sicer široko, kategorijo sodi več kot polovica od 83 dozdajšnjih zmagovalcev; v zadnjih 30 letih se ta številka povzpne na dve tretjini). Letos to govori v prid filmom Služkinje, Grivasti junak, Polnoč v Parizu, Hugo in Umetnik.
Druga najzanesljivejša taktika: podaj se v vojno. Tako ali drugače se je z vojno ukvarjalo 41 od 83 dozdajšnjih zmagovalcev. Prav tako ne škodi, če imaš v kadru kakšno žival - kvoto letos izpolnita psiček Uggie (Umetnik) in konj Joey (Grivasti vojak) - junaka, ki se mora spopasti s katero izmed oblik invalidnosti, stigme ali odvisnosti in na koncu s svojo zgodbo navdihovati. Tega ne zapišemo radi, ampak po tej "formuli" je favorit dejansko Spielbergov Grivasti vojak.
Samo komedije ne!
In če že strateško meriš na oskarja, je ključnega pomena, da Akademije pod nobenim pogojem ne spraviš v smeh. Čeprav so komedije velikokrat nominirane, pa na koncu le redko tudi odnesejo kipec domov (to ni uspelo niti Stanleyju Kubricku z Dr. Strangeloveom). Doslej je oskarja za najboljši film dobilo devet komedij, med njimi It Happened One Night, Annie Hall in nazadnje Zaljubljeni Shakespeare. Drugače povedano, Woody Allen in pogojno Alexander Payne naj jutri ne držita sape.

Nikar kratko in jedrnato
Film naj bo tudi čim daljši (samo dva od zadnjih 30 zmagovalcev sta bila krajša od dveh ur - povprečna dolžina v tem obdobju sta hromeči dve uri in 27 minut). Drugače povedano: dobro za Spielberga in Malicka, slabo za Allena. In za konec: pod nobenim pogojem ne zaposli ženske režiserke (razen če je to Kathryn Bigelow).