Haidy Kancler oziroma Maja Senekovič je mlada filmska ustvarjalka, ki se je zapisala scenaristiki, režiji in montaži. Njen prvi dokumentarni film z naslovom Zadeta od lajfa, ki je nastal v lastni produkciji (diplomsko delo z naslovom Zadeta od lajfa), ki pripoveduje zgodbo o fotografinji Marti Lamovšek, je dosegel zavidljivo festivalsko udeležbo, predvajan pa je bil tudi na Televiziji Slovenija.

Danes ob 21.00 bo na sporedu prvega programa TV Slovenija film 400 let iskanja, ki pripoveduje zgodbo o gospodu Vilimu Demšarju, profesorju in violinistu, ki je - tako kot pred njim že njegov oče - zapisal svoje življenje izdelovanju violin, goslarstvu. In čeprav se violine v njihovi družini tako igrajo, kot tudi izdelujejo že skorajda celo stoletje, se mojster Demšar še vedno z vsem srcem in znanjem ter izkušnjami posveča iskanju popolnega zvoka. Film je nastal v produkciji Studia Virc.

Začniva tole popotovanje skozi dokumentarni film tam nekje daleč nazaj, ko se midva še nisva rodila. Pred približno štiristo leti se je rodilo glasbilo, ki so mu ob rojstvu nadeli ime violina. Kaj se je pravzaprav takrat zgodilo? Kaj je violina v resnici pomenila?

Kot vsaka iznajdba je najbrž tudi violina pomenila napredek v družbi. Natančnega podatka o tem kdaj in kje se je pojavila, ni. Kot vsako glasbilo tudi violina s svojim žametnim zvokom pomeni odkrivanje in prenašanje nečesa plemenitega. Nečesa, kar razveseljuje, pomirja, budi domišljijo … in to bo najbrž zmeraj pomenila.

Štiristo let je dolga doba. Pa vendar, ali je po štiristo letih mogoče govoriti o popolnem zvoku?

Violine, ki so bile izdelane okvirno pred štiristo leti imajo izjemno specifičen zvok, so inštrumenti izjemnih tonalnih lastnosti. Od frekvenčnih razponov, barve, itn. Kakovost zvoka violine z leti igranja raste in težko je nadomestiti 400 let starosti. Kaj več o tem bi znali povedati strokovnjaki, vsekakor pa je to mogoče razločiti z ušesom.

Tudi sami igrate violino. Kaj pomeni violina med inštrumenti?

Violina sodi med zahtevnejše inštrumente. Njena pozicija je na čelu orkestra in posledično je nekako kraljica med inštrumenti. Jaz sem popolni amater v igranju violine, se bolj igram, da igram violino. Igranje mi omogoča odmik v neki poseben svet, kjer lahko odkrivam različne nianse življenja. Hkrati pa seveda stik z glasbo, ritmom …

Še igrate v orkestru? Mislim, tistem zdravniškem?

Trenutno sem zaradi režiranja svetovnega pokala smučanja telemark za FIS v Švici in na Norveškem vsaj mesec dni pridno nabirala prah na svoji violini. In treba bo nadoknadit, saj nas na začetku aprila čaka koncert v Piranu. Z veseljem igram v zdravniškem orkestru. Sodim v sekcijo pacientov. Prepričana sem, da igram v najboljšem orkestru, z najboljšim dirigentom in moram se pohvaliti, da je moj "štrajh kompanjon" , torej tisti, s katerim sediva skupaj za stojalom za note, človek, ki je dolga leta briljiral v orkestru RTV Simfonikov, Ivan Gorenšek - Mačur. Je pa to le eden izmed mojih konjičkov, ob čemer moram nujno priznati, da tudi najbolj naporen. Če počasneje gonim kolo ali slabše plavam ali kar koli drugega, se ne pozna toliko, kot če v orkestru ne igram pravilno.

Bi lahko primerjali delo violinista in režiserja? Mislim predvsem v smislu individualne priprave in kolektivne izvedbe!

Gre za dve popolnoma različni stvari. Režijsko delo je, kot ga dojemam jaz, vseobsegajoče in zahteva sodelovanje celotne ekipe za dosego želenega končnega rezultata. Individualno je tukaj moja vizija, moje videnje avdio-vizualne celotne, manevrski prostor obstaja v kreativnem vložku sodelavcev. Je pa, čeprav morebiti ne boste verjeli, odvisno tudi od dobrega voznika ekipe na terenu, ali bo končni izdelek tak, kot mora bit. Režijsko delo lahko primerjam z dominami. Za popoln izdelek se ne sme podreti niti ena domina. Pri orkestru pa je le nekoliko drugače. Če v katerem taktu nisem popolna, me rešijo drugi. Pri režiji pa moram zmeraj biti popolna. Ena stvar je morebiti zelo podobna: odgovornost do občinstva in poznavanje dela. Zame je režiserjevo izkustvo za podajano vsebino ključno. Poznavanje vsebine je eno, izkustvo pa doda tisto, kar pri izdelku doda presežek. In tako tudi orkester težko odigra glasbo, če ne pozna obdobja, v katerem je ta glasba nastala, če ne pozna skladatelja, ki je to isto glasbo napisal.

Gospod Demšar je vsekakor legenda. Ni violinista v Sloveniji, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil njegove violine. V čem so tako posebne?

Če že drugega ne, so demšarice, ha ha. In imajo demšarski zvok. Že kot violinist začetnik na demšarici nikoli ne škripaš, ampak imaš čudovit zvok.

Kaj je vas kot režiserko dokumentarnega filma pritegnilo pri tej zgodbi o gospodu, ki že vse svoje življenje išče popolno violino?

Pritegnila me je njegova strast in energija. In seveda ogromna količina znanja, ki ga nesebično razdaja vsakomur, ki ga goslarstvo zanima.

Pa saj vsi težimo k popolnosti. Zakaj je gospod Demšar poseben?

Nisem prepričana, da vsi pri svojem delu težimo k taki popolnosti. Nekateri na svoji poti obupajo. Ali se prepustijo toku in so zato ravnodušni. Za ekipo, s katero sem ustvarila ta film, tega zagotovo ne morem reči.

Gospoda Demšarja pa še vedno razveseljuje vsako malo odkritje in neizmerno je predan glasbi. Moram priznati, da niti nisem več prepričana, ali je toliko predan glasbi ali svoji strasti. Kot vse genije je tudi njega včasih težko razumeti ... In to ga dela skrajno zanimivega.

Kdaj lahko za nekoga rečemo, ej, ta si pa zasluži svoj dokumentarni portret?

Jaz mislim, da vsak od nas s seboj nosi zgodbo, ki ji lahko prisluhnemo mar ne? Imamo pa določene družbeno ustaljene parametre oziroma norme, ki vsaj na prvo žogo določajo, kaj je in kaj ni zanimivo.

Kaj je tisto, kar vas pritegne pri ljudeh, ko jih portretirate? Pa naj gre že za omenjenega gospoda, ki je naš sodobnik, ali pa za recimo Luiso Pesjakovo, o kateri lahko samo še beremo?

Osebe, ki jih izbiram, so moj medij za sporočanje tistega, kar me v življenju navdihne, privlači. Kakor koli pretenciozno to že zveni. Tako Luiza Pesjak kot na primer Lili Novy sta osebi, ki sta vsaj v petdesetih odstotkih del mojega imaginarnega sveta. Konstrukcija na podlagi obstoječih informacij. Raje delam portrete ljudi, ki so tu in zdaj in ki lahko navdihnejo mene, tebe ... Izpostavila bi portret Marte Lamovšek ter nastajajoča filma o najboljšem slovenskem potapljaču na vdih Juretu Daiću in Blanki Kroflič, prvi poklicni gasilki v Sloveniji. Na zadnja dva bo treba še nekoliko počakati, saj sem one-woman-production, snemanja pa trajajo tudi po več kot leto dni. Zelo kmalu pa bo mogoče videti tudi dokumentarni film, ki nas bo prek zgodbe Miha Zupana, profesionalnega košarkarja, popeljal v svet gluhih. Tega se izjemno veselim. So pa portreti hvaležni tudi za to, ker so lahko metafora za sporočilo, ki ga prek zgodbe določene osebe prenašaš na gledalce.

Ustvarjanje dokumentarca je popolnoma drugačno delo kot ustvarjanje recimo igranega filma. Pri dokumentarcu, takšne so vsaj moje izkušnje, moraš v danem trenutku nekaj začutiti, nekaj se ti mora zaiskriti, da si lahko rečeš, ok, zdaj pa imam material. Hočem povedati, da ne moreš biti vnaprej prepričan o uspehu, o tem, ali ga boš sploh lahko končal, če sem bolj radikalen.

Začutiš na primer pri osebi, kasneje na snemanju jaz teh občutkov nimam veliko. Ali se več ne spomnim. Vem, kaj iščem, če pa mi pot prekriža nekaj novega, skušam ujeti, a nujno ne ustvarja moje zgodbe. Ne čakam na Godota. Zahteva pa dokumentarizem veliko časa, ki ga moraš nameniti opazovanju drugih. Ukvarjaš se z življenji drugih, predvidevaš njihove reakcije, raziskuješ odnose … In če znaš prisluhniti, potem se ti stvari skoraj vedno odvijejo tako, kot si jih načrtoval, ali celo bolje. Je pa za manevrski prostor, ko se zgodi nekaj nepredvidenega, vedno potrebna zbrana in ubrana ekipa, ki točno ve, kakšno zgodbo pripoveduje, in to tudi ujame. Je pa na žalost velikokrat tako, da se stvari zgodijo takrat, ko kamere ni zraven. Tu moraš potem vklopiti vso ustvarjalnost, da znaš, četudi nečesa oziroma nekega dogodka nimaš, to informacijo vseeno podati.

Če sva še radikalnejša; sploh obstaja dokumentarni film?

To je filozofsko vprašanje. Meni tako in tako večina igranih filmov deluje kot igrani dokumentarci. To pa zato, ker je lažje povedati želeno zgodbo tako, kot si jo zamisliš - če jo odigraš, recimo -, kot pa da imaš pred seboj igralce, ki jih ne moreš usmerjati.

Do katere točke se avtor pri dokumentarnem filmu lahko vpleta? Kje je ta meja?

Meje ni. To je stvar vsakega posameznika. Meni se zdi, da so vsi nastopajoči v dokumentarcu na neki način inštrumenti za izvajanje dela po navodilih dirigenta; torej so živi igralci, ki jih kot polne osebnosti umestiš v polje filmskega.

Kje je temeljna razlika med ustvarjanjem dokumentarnega filma in televizijskega feljtona, prispevka, reportaže?

Moj odnos do ustvarjanja je za vsako stvar enak. Nekatere so dolgotrajnejše in posledično bolj kompleksne, nekatere pa manj.

Pravijo, da se s filmom okužiš. Prav tako s televizijo. Kje ste vi staknili to "okužbo"?

Težko rečem, da sem okužena s televizijo. Prej sem okužena s sedmo umetnostjo, ki me kot konglomerat raznolikih umetnosti in s pripovedovanjem zgodb pritegne bolj kot kar koli drugega v življenju. Naj bo to film, oddaja, reportaža, reklama ali predstavitveni film, s svojimi instrumenti, kot so slika, zvok, barve ... mora kot orkester različnih instrumentov ustvariti enkratno, energično, vizualno privlačno in čustveno zgodbo, ki je vredna, da za čas svojega trajanja slehernika prikrajša za početje česar koli drugega.