Če se mi Valeriu Andriuta ne bi posebej predstavil, ga najbrž ne bi spoznala - pa čeprav sem Daleč za griči, temačno mojstrovino Cristiana Mungiuja, v kateri ima eno glavnih vlog, videla le en dan pred tem. Gladko obriti 45-letnik s svojim trenutnim videzom namreč mirno na laž postavlja svoj sloves "brade, ki je premamila Cristiana Mungiuja". Najbrž trenutno najslavnejši eksponent novega romunskega filma, v Cannesu večkrat nagrajeni Mungiu (4 meseci, 3 tedni in 2 dneva) je menda omahoval, ali naj se loti režije Daleč za griči, zgodbe o sodobnem cerkvenem izganjanju hudiča s smrtnim izzidom, postavljene na odročno romunsko podeželje. Na koncu naj bi, kot priča anekdota, pretehtalo prav to, da je njegovemu "fetišu" igralcu, Valeriuju Andriuti, poleti uspelo "vzgojiti" več kot impresivno dolgo duhovniško brado.

Nastal je - v Cannesu za najboljši scenarij nagrajeni - srhljiv "portret ljubezni in svobodne volje, napak, storjenih v imenu vere, ter nerazumnosti in strahu, ki tli v temnem srcu Evrope". Čeprav je gledalcu že zelo kmalu jasno, da bodo nune in duhovnik v Alini, dekletu, ki si iz njihove srede prizadeva "osvoboditi" svojo nenadoma poduhovljeno prijateljico, prej ali slej zaslutile sile zla, ki jih je treba zlepa (ali predvsem zgrda) izgnati, Daleč za griči noče komentirati dejanj svojih protagonistov (distancira se celo od kritike religioznega fanatizma), ampak raje odpira težja vprašanja o relativnosti dobrega in zlega ter postavlja tezo, da je ravnodušnost večje zlo od kakršnega koli fanatizma.

Če ste film na letošnjem festivalu Liffe zamudili, boste priložnost za popravni izpit v naslednjem letu dobili v Kinodvoru. Več pa v spodnjem intervjuju.

Je res, da ste, preden ste sprejeli vlogo v Daleč za griči, naredili križ čez igralski poklic in se odselili na Irsko?

Bi se, če vas ne bi poiskal, v življenju zdaj že ukvarjali s čim drugim?

Ne vem, morda. Poklical me je sedem mesecev prej kot kogar koli drugega, tako da sem imel pol leta za razmišljanje, ali naj privolim ali ne. To je bilo tu vprašanje, če parafraziram.

Kaj je torej prevesilo jeziček na tehtnici?

Kljub vsemu tuhtanju na koncu ni šlo za racionalno odločitev: ko me je Cristian poklical in hotel slišati moj končni odgovor, sem "ja" rekel kot v sanjah, intuitivno in v hipu. Prave težave so se začele šele na snemanju, ko sem si moral nadeti duhovniško opravo ...

Po projekciji Daleč za griči na Liffu ste pripomnili, da ste "predtem" v filmih vedno igrali negativce. Lahko iz tega torej sklepamo, da je Duhovnik v vaših očeh pozitiven lik?

Ja in ne. V nekaterih pogledih se mi absolutno zdi pozitivna osebnost - predvsem zato, ker je skušal ukrepati. Odgovorni organi, zdravniki in tako dalje so bolnemu dekletu obrnili hrbet, on pa se je s težavo spoprijel. Treba je tudi upoštevati, v kakšnih okoliščinah so bili: odrezani od sveta, sredi zime, ter brez elektrike ali tople vode. Če je hotel ukrepati, se je moral zateči k temu, kar je poznal. Končalo se je tragično, seveda, a po bitki smo vsi lahko generali.

Pa je taka interpretacija dogodkov samoumevna? Je Duhovnik Alini res skušal pomagati? Kaj ni šlo nemara za obračun z edino osebo, ki se mu je kdaj postavila po robu in pod vprašaj postavila njegovo avtoriteto?

Seveda imate prav, lahko bi šlo tudi za to. Zgodaj v filmu povemo, da je bil duhovnik v manjšem sporu z "uradno" Cerkvijo; če je hotel okrog sebe obdržati ljudi in se vrniti v milost, je moral doseči nekaj res izjemnega. Ozdravitev obsedenega dekleta bi mu pri tem gotovo pomagala. Njihova napaka - pravim "njihova", ker je šlo za kolektivno odločitev - je v tem, da so precenili svoje sposobnosti.

Prej ste omenili, da ste imeli "težave" z duhovniško opravo. Predstavljam si, da je vaš lik v tem filmu - pa naj bo dober ali slab - tista vrsta vloge, ki se na človeka počasi nalaga in ki se je na koncu vsakega snemalnega dneva ne da kar tako odložiti. Se je bilo težko preleviti v tako enigmatično, zaprto osebnost? Vas je Duhovnik nato še dolgo spremljal?

Težko je bilo, še posebej, ker imam na tem področju zelo omejene izkušnje. Korak za korakom sem se moral stopiti ne le z vlogo, ampak s celim svetom, ki ga navadni smrtniki preprosto ne razumemo. Za tako življenje moraš imeti zelo specifično senzibiliteto. Pomagal sem si tako, da sem skušal odmisliti resnično zgodbo, po kateri naj bi bil film posnet, in izhajati zgolj iz zapisanega v scenariju. Kdo ve, kakšna je bila resnična zgodba? Celo neleposlovna dela Tatiane Niculescu Bran, ki so bila predloga za scenarij, ne ponujajo dokončnih odgovorov. Zato sem sklenil, da ne bom izgubljal energije z iskanjem resnice "od zunaj" - kar pa ne pomeni, da nisem imel svetovalcev iz Cerkve.

Predstavljam si, da pri preučevanju take zaprte skupnosti izkušnje iz prve roke ne pridejo v poštev: najbrž ni ortodoksnega samostana, ki bi vas za potrebe snemanja filma spustil v svojo sredo. V določeni meri je bilo torej treba izhajati iz domišljije?

Seveda sem hodil po samostanih, a vedno le kot turist, zunanji opazovalec. Pri tem sem bil na preži za majhnimi utrinki, posebnimi držami, zgovornimi pogledi, ki bi mi pomagali oblikovati moj lik. Da bi mi pustili v svoji sredi ostati kaka dva, tri tedne, se pa, kot ste že sami uganili, ni dalo urediti. Sicer pa je včasih bolje, da stvar, ki jo skušaš razumeti, opazuješ od zunaj.

Daleč za griči seveda ne skuša biti portret Pravoslavne cerkve kot celote, prikazuje pa eno od skupnosti pod njenim okriljem; obenem je tu še podatek, da zgodba (sicer ohlapno) temelji na resničnih dogodkih nekje v Moldaviji. Bi po vašem mnenju do take tragične peripetije v resnici lahko prišlo - tudi v Romuniji leta 2012?

Bolj kot obsodba Pravoslavne cerkve je film alegorična zgodba o vsakem od nas, o naši ravnodušnosti in o vezeh, ki jih spletamo s sočlovekom. V Sloveniji so ljudje večinoma kaj, katoličani? Čisto vseeno, kaj podobnega bi se lahko zgodilo tudi v katoliškem samostanu - seveda ne kot vsakdanja praksa, ampak kot izjemen splet okoliščin, tako kot v našem primeru. Pravoslavni samostan je bil samo prizorišče dogajanja, ne pa predmet naše obsodbe. Romuni, Američani, Izraelci ... ljudje so povsod enaki. In ravnodušnost je povsod enak problem.

Pa čeprav je neravnodušnost v tem primeru pomenila smrt nedolžnega dekleta?

Kako naj vemo, kdo je v resnici kriv in kdo nedolžen? Pravi krivci - na primer zdravniki, ki si po dveh dneh nad pacientom umijejo roke in ga spustijo v domačo oskrbo, ne da bi počakali na rezultate preiskav - po navadi ostanejo nekaznovani. Kar je samo še ena manifestacija brezbrižnosti.

Daleč za griči za gledalca (najbrž namerno) ni ravno prijetna izkušnja. Film je dolg, dolgi so sami kadri, barve so sprane in hladne ...

Če pa je bilo mraz! Tako zelo zelo mraz! (Smeh.)

Je bilo razpoloženje na snemanju tematiki primerno resno in turobno?

Sproščeni smo že bili, okoliščine so bile pa neverjetno grozne. Na vrhu hriba, sredi najhladnejše zime, kar se jih spomnim, oster veter, in približno 60 ali 70 ljudi, ki je vsak dan manevriralo po prizorišču, od tehnične ekipe do psov. Ampak za film je bilo to bolj ali manj normalno delovno okolje; nihče ni bil posebej depresiven ali kaj podobnega.

Vem, da sva se te teme že dotaknila, a vseeno: Je vera lahko nevarna?

Seveda je lahko nevarna. Ampak veste kaj? Tudi voda lahko človeka ubije. Tudi sladkor (pomigne proti svoji kavi) je lahko nevaren. Kaj naj torej rečem o veri?

Ana Jurc