Za ljubitelje gora, narave in avantur je ta teden pravi praznik, saj poteka že deseti Festival gorniškega filma, ki bo v Ljubljani, Celju, na Ptuju, v Krškem in Domžalah postregel s 46 filmi, gledalci pa bodo lahko prisluhnili tudi zanimivim predavanjem.

Enega naših najboljših plezalcev in alpinistov smo ujeli ravno v trenutku, ko je z letališča pripeljal enega izmed predavateljev in člana letošnje žirije, legendarnega ameriškega plezalca Jacka Tackla. Dobro razpoložen, s tisto nujno merico vznemirjenosti pred začetkom, je razkril, da so se v preteklih letih organizacijsko spopadli že z različnimi zapleti, a so jih po navadi uspešno razrešili. Predvsem pa, da ga veseli, da je festival vsako leto dobro obiskan. "Imamo filme, ki lahko veliko ljudi navdušijo, veliko se lahko naučijo, dobijo kakšne ideje. Ideja festivala na začetku je bila, da se pri nas razširi produkcija. Če si v majhnem prostoru, potem pač ta ni dovolj. Ti moraš videti širše: kako snemajo Francozi, Nemci, Američani. In vsa ta produkcija pride sem," pravi legenda slovenskega alpinizma. "Ne morem reči, da imamo vso najboljšo produkcijo, toda veliko hodim naokoli po festivalih in poskušam vedno dobiti najboljše filme." Ob tem dodaja, da gre festivalu na roke tudi njegov čas: večina festivalov poteka novembra, tako da imajo do februarja čas, da so na ogled tudi pri nas.

Sami ste že dolga leta gost in član žirij na različnih festivalih. Verjetno je to nujno za organizacijo takega festivala?
Ko hodiš po festivalih in dobivaš ideje, prideš v stik s producenti, ker velike filme je sicer kar težko dobiti, že zahtevajo projekcijsko plačilo. Če pa osebno srečaš te ljudi in si v žiriji, je položaj drugačen in ti ni težko dobiti velikih filmov. Letos imamo filme, ki so zmagali na največjih festivalih v Avstriji in Nemčiji, v Trentu v Italiji, v Bilbau in Torellu v Španiji, potem v kanadskem Banffu, v francoskem Autransu. Skratka, z vseh teh festivalov imamo najboljše filme.

Kako poteka selekcijski postopek?
Sistem je tak, da mi najavimo festival in razpošljemo vabilo k sodelovanju široko po svetu. Z leti se je baza naslovov producentov, režiserjev in drugih ustvarjalcev lepo povečala. Letos se je prijavilo 95 oz. 96 filmov. Seveda vseh ne moremo predvajati, potrebna je selekcija in izbrali smo 46 filmov s skupno 28 urami programa.

Je težko zavrniti filme?
Malo je nerodno, seveda, ustvarjalci prijavijo film, potem pa ga ne izberemo. Enim veliko pomeni, da so izbrani v selekcijski postopek in večinoma potem o tem poročajo tudi na svojih spletnih straneh. Za vse producente in režiserje, ki ustvarjajo te filme, so festivali pomembni, ker si tako pridobivajo vrednost. Več ima nagrad, lažje potem ta film prodajo televizijam, pa tudi v finančnem smislu so nagrajenci nagrajeni. Na večjih festivalih so te nagrade po več tisoč evrov. Mi nimamo tako velikih nagrad, a k sreči vseeno nimamo težav s prijavami. Tudi tisti, ki jih zavrnemo, ne obupajo in se potem velikokrat prijavijo naslednje leto.

Vaš cilj na začetku pred 10 leti je bil spodbuditi domačo produkcijo. Izjemnih domačih plezalnih in alpinističnih uspehov, če pogledamo ožje, je veliko, filmske produkcije o njih pa ni veliko. Kako ocenjujete napredek na tem področju v teh 10 letih?
To je mogoče šibka stvar našega prostora: ne dohajamo uspehov športnih plezalcev in alpinistov na tem področju. Ni dovolj, da ti samo nekaj dobrega splezaš, treba je o tem tudi napisati, fotografirati, če pa posnameš, še toliko bolje. Potem je pa treba to še predstaviti svetu, kajti filmi so tisti, ki lahko dodatno promovirajo naš alpinizem in športno plezanje. Ni dovolj, da o tem objavljamo v novicah, da smo najboljši alpinisti, treba je narediti tudi izdelek, kjer se vidi, kdo so, kaj počnejo, kakšna je bila pot do cilja. In film je odlična izrazna možnost. Na tem področju je pri nas izredna praznina.

Je to povezano z pomanjkanjem želje, financ ali čim drugim?
Tehnično gledano je danes to veliko lažje kot nekoč, že Go Pro in dobri prenosni telefoni so v bistvu lahko dovolj. Že večkrat sem poudaril, da je malo potrebno, da lahko narediš dober film. Tak primer je A Line Across the sky, ki sta ga posnela Alex Honnold in Tommy Caldwell v Patagoniji, ko sta prečila Fitz Roy v zelo kratkem času. Večino filma sta posnela s prenosnim telefonom, ki podpira HD-resolucijo, potem je pa treba še stvari dodelati. To pa nam manjka. Prepričan sem, da ima veliko naših plezalcev in alpinistov na domačih računalnikih precej materiala, ampak narediti zgodbo iz tega, tam se pa konča. Potrebuješ pač producenta, da bo to spravil v projekt, da bo material dobil rep in glavo, potrebuješ dobrega scenarista in režiserja, da sestavi zgodbo, in še dobrega napovedovalca, da prebere besedilo. In ni treba, da je film dolg eno uro, dovolj je 15 minut.

To je najboljša promocija. Mi smo sicer na začetku v želji, da bi radi to produkcijo razširili, šli tudi sami na teren: skupaj z RTV Slovenija smo naredili Tista lepa leta, ki pripoveduje zgodbo povojnih alpinistov, predvajan pa je bil na 4. festivalu.

Pozneje smo videli, da nimamo dovolj sredstev, da bi projekt nadaljevali in da bi naredili tudi kakšen film z novejšo letnico alpinistov in športnih plezalcev. Takrat smo se posvetili generaciji po 2. svetovni vojni, film je lepo narejen in je bil tudi lepo sprejet, tako pri mlajših kot starejših. Slišim pa, da se nekaj dela, tako da upam, da bomo na prihodnjih festivalih videli več domače produkcije.

Veliko tistih velikih mejnikov, kot je recimo osvojitev vseh osemtisočakov, so že narejeni. Reinhold Messner recimo pravi, da se ne strinja, da ima alpinist oz. plezalec med projektom komunikacijo z zunanjim svetom, saj je prepričan, da se mora v celoti posvetiti vzponu. Kot je navedel, je sam po vrnitvi s svojih odprav znal unovčiti svojo zgodbo. Zdaj pa projekte spremljamo že med dogajanjem prek spletnih omrežij, potem pa kar izzvenijo, saj jih je tako veliko.
Ko so prišle nove tehnologije, so bili nekateri projekti, pri katerih so bolje pripravili medijski načrt kot pa sam alpinistični del odprave. To seveda ni dobro. Se strinjam z Messnerjem, da s tem ne smeš biti obremenjen. Če greš v en projekt, v eno zahtevno stvar, moraš biti 100-odstotno osredotočen nanjo. Če boš vmes pomislil, kaj bodo pa rekli, če zdaj ne bom splezal, javnost me spremlja, so to dejavniki, ki ne gredo skupaj. Alpinizem je dejavnost, kjer se pleza v oddaljenih krajih in ti motilci ne smejo biti prisotni. Sam nikoli nisem imel tega, s tem se nismo obremenjevali.

Kar se tiče filmov. Messner je rekel, da je po vrnitvi napisal zgodbe. Če se vrnem na plezalce. Tako lahko tudi plezalci oz. alpinisti naredijo posnetke v gorah, jim potem doma dodajo še posnetke iz doline in drugih lokacij ter se tako naredi izdelek, kot si je zamislil režiser. Kot sem že rekel, bi na tak način producirali kratke filme, 10, 15 minut dolge filme, ki bi jih pošiljali na festivale po svetu in gotovo bi bili dobro sprejeti. Tega nam manjka. Vedno spodbujam, ko gredo na odprave, dajte, snemajte. Velikokrat pa potem po vrnitvi domov takoj preklopijo že na drug projekt, posneti material pa obleži.

Alpinizem je dejavnost, ki ima velik element kulture: prisotna je beseda, fotografija in film. Slovenci imamo res zelo veliko knjig, povezanih z gorami in alpinizmom, ne vem, ali ima še kakšna država tako veliko avtorjev. To je res izjemno bogastvo.

Imamo veliko avtorjev/alpinistov, na drugi strani pa tudi veliko in številno domače občinstvo. Kot velikokrat poudarjate, na festivalu ne želite le predstaviti filmov o različnih alpinističnih ali plezalnih dosežkih, ampak o življenju, povezanem z gorami, v najširšem smislu?

Vsekakor. Že ko smo postavljali na noge festival, smo se veliko zgledovali po festivalu v Trentu, ki je najstarejši. Tudi tam so štiri kategorije in s temi kategorijami se dejansko pokrije vse. Plezanje je ena dejavnost, pa alpinizem, ki je v bistvu širši pojem in ne zajema le plezanja, ampak so tu vključeni tudi potrteti o raznih alpinistih - letos imamo recimo portret Kurta Diembergerja, edinega še živečega prvopristopnika na Broad Peak in Daulagiri, ki bo tudi predaval, pa tudi še portret Chrisa Boningtona. Potem so tudi gorski športi in avanture, tu je vsako leto kakšen nov šport. Se mi zdi, da je to res zelo zanimivo, ker si čedalje več ljudi želi čim bolj adrenalinskih športov. Še kategorija je gorska narava in kultura, ki bi jo sicer lahko razdelili na dva dela, ampak za zdaj ostaja še enotna. Tu so filmi res zelo raznoliki: od življenja pastirjev, živali, skratka, res pester izbor. Plezanje in alpinizem pritegneta sicer največ gledalcev.

Vas ogled filmov, ki so povezani s kraji, ki ste jih preplezali sami, kaj "iztirijo"?
No, mogoče si malo bolj čustven, ker gledaš posnetek na platnu in vidiš skale, ki si jih sam držal. Zdaj sem recimo spremljal podvig Alexa Honnolda in Colina Haleyja, ki sta plezala v Patagoniji (op. v 20 urah in 40 minutah sta prečila traverzo Torre od severa proti jugu: Cerro Standhardt, Punta Herron, Torre Egger in Cerro Torre). To je res izjemen dosežek.

Vesel sem, da je šel razvoj v to smer. Mi smo v 80. letih plezali v Patagoniji, takrat je bil pač tak stil plezanja. Če bi takrat plezali z današnjim načinom, bi bilo to res revolucionarno. Ampak stvari se razvijajo korak za korakom. Že potem v 90. letih smo tudi mi razmišljali drugače. Ko sem šel v Yosemite s švicarskim kolegom Aischanom Ruppom in ko smo že opravili nekaj hitrih vzponov v steni El Capitana, smo prišli na idejo, da bi lahko tudi v Patagoniji preplezali 1000 metrov v enem dnevu. In tako sva šla z Ruppom leta 1999 v Patagonijo s ciljem: nobenih fiksnih vrvi, lahki alpski stil, čim manj s sabo, potem pa do vrha. Če znese, znese, sicer pa sestop. Ne moreš bivakirati, ker nimaš opreme.

Honnold in Haley sta s tem podvigom zdaj letvico postavila res visoko. Mislim, da bo šel razvoj v to smer tudi v Himalaji. Bo prišel čas, ko bodo steno v sedemtisočaku preplezali v izredno kratkem času. Bomo še počakali.

Je to zdaj glavna smer razvoja plezanja: hitrostno plezanje?
Za laike ni takih mejnikov kot za alpiniste. Za laike je preprosto: osemtisočaki, ki so že vsi osvojeni, so glavni, kar pa je daleč od resnice. Danes je osvajanje osemtisočakov rekreacija, žal tako rečem. Danes lahko ocenjujejo alpinizem ljudje iz stroke, ne z ulice. Sam recimo lahko ocenjujem Patagonijo, ker jo dobro poznam in vem, kaj pomenijo ti dosežki. Če o tem povem nekomu na ulici, tega ne bo znal ovrednotiti. Bo pa znal oceniti nekoga, ki je bil na najvišji gori na sveta, in bo zanj junak, Alex Honnold pa ne. Tako da je res odvisno, kdo ocenjuje.