Sorodna novica Kristalni globus Karlovih Varov letos prejme Russell Crowe

V Karlovih Varih z že tradicionalno podelitvijo kristalnih globusov za izjemen umetniški prispevek k svetovni kinematografiji povabijo na rdečo preprogo pred slovitim brutalističnim hotelom Thermal, osrednjim prizoriščem festivala, velika imena svetovne kinematografije.

Na slovesnosti ob odprtju pred tednom dni je tako prejel svoj kristalni globus Russel Crowe, ki je po odprtju obiskovalce festivala razveselil z nastopom s svojo glasbeno skupino Indoor Garden Party. Na tiskovni konferenci je sicer povedal, da ga filmsko ustvarjanje z leti vse bolj navdihuje, predvsem pa je dal jasno vedeti, da mu vprašanja o Gladiatorju 2, v katerem bo glavno vlogo prevzel Paul Mescal, niso všeč, saj v filmu ne nastopa in se ga zato pravzaprav ne tiče.

Častno nagrado predsednika festivala sta letos prejela tudi Ewan McGregor in Alicia Vikander. McGregor je na festivalu skupaj z režiserko Emmo Westenberg in hčerjo Claro McGregor predstavil film ceste in družinsko dramo Ti poješ glasno, jaz pojem glasneje, v kateri je s hčerko tudi zaigral. Igralec, ki se ga spominjamo po številnih vlogah, med drugim po Boylovem Trainspottingu, je med drugim povedal, da je svojim otrokom, ko so bili majhni, večkrat pokazal prizor iz Trainspottinga, v katerem njegov lik posrka v stranišče, saj da ima redkokateri otrok priložnost videti, kako njihovega očeta požre straniščna školjka.

Zdaj pa h glavnemu tekmovalnemu programu. Film Blagine lekcije bolgarskega avtorja Stefana Komandareva, ki mu bo, mimogrede, Kinoatelje letos podelil nagrado Darka Bratine, nadaljuje trilogijo režiserjevih filmov, ki diagnosticirajo bolgarsko sodobno družbo. V preteklosti se je s filmom Smeri posvetil taksistom v Sofiji, pozneje pa s filmom Obhodi policijskim patruljam; tokrat je pogled usmeril v starejše prebivalstvo. Blaga je sedemdesetletna nedavno ovdovela nekdanja učiteljica in ženska s trdnimi moralnimi načeli. Ko ji telefonski goljufi odvzamejo denar, ki ga je prihranila za možev grob, pa njen moralni kompas počasi izgublja orientacijo ... Gre za dramo z žanrskim podtonom, v kateri je glavno vlogo izjemno zaigrala Ela Skorčeva.

Od kod navdih za film, pa Komandarev takole: "To je bilo obdobje, v katerem sem šel skozi veliko težkih življenjskih situacij. Umrli so mi starši, ob njima sem preživel njuna zadnja leta. S scenaristom Simeonom Vencislavovom sva se takrat odločila, da posnameva, kot sva temu rekla, film o generaciji svojih staršev. O ljudeh, ki so vse življenje dostojno delali, vendar pa so se izkazali za največje žrtve tako imenovanega prehoda v demokracijo in tržno gospodarstvo. Na splošno so prikrajšani za kar najbolj osnovne stvari. Gre za življenje na ravni preživetja, dobesedno."

Komandarev je znan po tem, da kot režiser skupaj s soscenaristom vedno naredi obsežno raziskavo. Zanimalo nas je, kako je raziskal telefonske prevare, ki so v ospredju filma.

"Na splošno so enake, seveda z različicami. Toda prejšnji film je govoril o policistih in takrat sem se spoprijateljil z veliko policisti, saj se je izkazalo, da je v Bolgariji veliko spodobnih policistov. Oni so bili tisti, ki so mi povedali za te prevare. Srečala sva se z njimi in oni so naju uvedli v ta svet telefonskih goljufij. Potem sva se srečala z bolgarsko novinarko, ki je o tem pisala. Srečala sva se tudi z žrtvami takšnih prevar. Vrhunec pa je bil, ko smo v kavarni v mestu Ruse imeli skrivno srečanje s pravim telefonskim goljufom, ki zdaj tega ne počne več, in se je želel pokesati, zato nama je povedal vse, prav do podrobnosti."

Film iransko-nemškega režiserja Behrooza Karamizadeja Prazne mreže je še eden boljših v glavnem tekmovalnem programu. V socialni drami spremljamo Amirja, ki si mora, da bi zaslužil dovolj denarja za doto svojega premožnejšega dekleta, poiskati delo pri ribičih ob Kaspijskem morju. Spopade se s težaškim vsakdanjikom delavskega okolja, v katerem se iz dneva v dan bojuje za preživetje. Zakaj ravno ribiška skupnost? "Dobri prijatelji so. Vse delajo skupaj. Vseeno pa je to svet, v katerem prevladujejo moški. In prav to mi je bilo všeč, saj je ta svet lahko metafora za Iran in druge družbe, v katerih prevladujejo moški. Razmišljal sem tudi o tem, kaj se zgodi, če v to okolje postavim mladega moškega s sanjami, ki je nenadoma podvržen omenjenim razmeram stroge hierarhije, boja za obstanek, preživetja najmočnejših. Kako bi to vplivalo nanj? Kako bi to spremenilo njegovo osebnost?"

Karamizade je v pripravah na film veliko časa posvetil spoznavanju lokalne ribiške skupnosti. "Veliko sem se pogovarjal z ribiči, s kakšnimi težavami se spopadajo in kako preživljajo svoje družine. Ugotovil sem, da je med njimi veliko takih, ki se ukvarjajo tudi s tem, s krivolovom. Zame sta narava in morje zelo pomembna. Sem zelo odvisen od narave in obožujem morje, ribe in vse drugo. In najprej sem te ljudi obsojal in si mislil: Zakaj to počnete? Zakaj ubijate to starodavno žival, ki je zelo pomembna za svet in ki je skoraj ni več. Potem pa sem s svojega obsojajočega položaja začel bolje spoznavati ribiče. In korak za korakom sem ugotovil, zakaj so se znašli v tem položaju. Nisem iskal opravičila za takšno vedenje, vendar pa sem tudi s filmom poskušal pokazati, da so ujeti v past, da so ujeti v ta položaj, in to je razlog, zakaj to počnejo.

V glavni tekmovalni sekciji smo si lahko ogledali tudi dokumentarni film Ples na robu vulkana libanonskega avtorja Cyrila Arisa, ki je v njem spremljal trud filmske ekipe režiserke Mounie Akl, da bi po katastrofalni eksploziji v bejrutskem pristanišču leta 2020 vseeno posnela film. Ta prikazuje dilemo ustvarjalcev, ali naj vztrajajo v skrajno težkih razmerah ali naj svoje ustvarjanje preselijo drugam.

Aris o tem, zakaj je začel snemati film: "Njen film je dobil zeleno luč 3. avgusta, 4. avgusta pa je pristanišče eksplodiralo in s seboj odneslo polovico Bejruta. Naši uradi, domovi, soseske, v katerih smo odraščali in živimo, so bili popolnoma uničeni. Zato sem začel instinktivno snemati. Nekako sem želel dokumentirati prizadevanja, ki so jih Libanonci zelo organsko vložili v obnovo Bejruta, saj nimamo vlade. Imamo kriminalne organe, ki so popolnoma nesposobni. Zato so se ljudje na ulicah odločili za obnovo svojega mesta. Pojavilo se je vprašanje, kakšna je pravzaprav moja vloga kot filmskega ustvarjalca. Kakšna je vloga filma v tej apokalipsi? In ko sem nekaj dni zatem videl, da so razpravljali o tem, ali naj še naprej snemajo in ustvarjajo v mestu, ki je resnično zatrlo vse sanje, sem ugotovil, da so si veliko vprašanj, ki sem si jih zastavljal sam, zastavljali tudi oni, in to spraševanje sem prenesel na film. Začel sem dokumentirati njihovo potovanje, zanimalo me je, ali bodo posneli film ali ne. Na kakšne ovire bodo naleteli? Ali se bo to srečno končalo ali ne? Želel sem raziskovati vzporedno zgodbo o Bejrutu in o tem, kako Bejrut propada, umetniki pa skušajo ustvarjati, pri čemer je bilo bistvo tega, kar sem želel raziskati, prav sočasno sožitje ustvarjanja in uničenja."

Za konec omenimo še film V kameri mladega avtorja iz Anglije Naqqasha Khalida, ki je dobil veliko navdušenih odzivov v tekmovalni sekciji Proxima. V filmu spremljamo dvajsetletnega Adena, ki želi postati igralec in veliko časa porabi za avdicije, ponujajo pa mu le stereotipne vloge, v katere po navadi postavljajo južnoazijske igralce. Khalid je v filmu z veliko igrivosti in eksperimentalnim pristopom k pripovedni strukturi seciral filmsko industrijo z vidika rasnih odnosov.

"Mislim, da se, če prihajaš iz določenega okolja, samodejno spopadaš s stereotipi in s tem, kakšne vloge lahko igraš, kaj se od tebe pričakuje in kakšne so omejitve, ki ti jih postavljajo. Resnično me je zanimalo, kako se to odraža v notranjem svetu človeka, kaj to naredi z mislimi nekoga, ki se nenehno poteguje za vloge in je gledan skozi to zelo belo perspektivo."

Khalid v filmu z likom zgaranega Adnovega sostanovalca, mladega zdravnika, prikaže tudi generacijski vidik mlajše generacije delavcev.

"V tem filmu je veliko govora o poznem kapitalizmu, o delu, o delavstvu. V njem spoznamo tri ljudi, ki so tako vpeti v svoje delo, da skoraj niso liki in skoraj niso ljudje. Postali so svoje delo. In želel sem si lika, ki bo izjemno izčrpan in ki bo film nekako spremenil v sanjski prostor. Veliko sem bral o mladih zdravnikih, in to, kar sem prebral, vzbuja skrb. Prebral sem članek o tem, da imajo prav mladi zdravniki zaradi izčrpanosti največ prometnih nesreč v Združenem kraljestvu. Vedel sem, da se želim odmakniti od glavnega junaka, a še vedno nadaljevati to vzdušje in zgodbo. In ta lik se mi je zdel najboljše sredstvo za to."

Toliko o nekaj filmih, ki se potegujejo za nagrade, kdo so zmagovalci, pa bodo odločile žirije. Med drugim sta v glavni tekmovalni žiriji tudi igralka Patricia Clarkson in slovenski režiser Olmo Omerzu. Že 57. festival v Karlovih Varih se bo končal danes zvečer s podelitvijo nagrad.

Iz oddaje Gremo v kino.