Ob vztrajnem poročanju o stavki hollywoodskih scenaristov, ki je že dodobra prizadela Tovarno sanj - med drugim so morali odpovedati enega vrhuncev sezone glamuroznega podeljevanja nagrad, zlate globuse, zdaj pa voda v grlo teče še najprestižnejšim, oskarjem - in komentarju Uroša Smaska v časniku Večer, da "pri nas ne bi mignil nihče, niti če bi stavkala, recimo, doslej najuspešnejša domača scenarista in režiserja Branko Djurić (Kajmak in marmelada) in Marko Naberšnik (Petelinji zajtrk)," smo se tudi na MMC-ju vprašali, kako bi bila videti "stavka slovenskih scenaristov" (raje jim recimo kar filmarji, saj je pri večini naših filmskih ustvarjalcev meja med režiserjem in scenaristom, včasih pa tudi producentom, zabrisana, kar je v pogovoru poudaril tudi Marko Naberšnik).

Pri nas se že tako (skoraj) ne snema
Kot je znano, ameriški scenaristični ceh zahteva predvsem višja nadomestila za pisce, kadar se njihovi izdelki razširjajo prek DVD-jev, svetovnega spleta in prenosnih telefonov. No, pri nas takih težav pravzaprav nimamo, saj zadnje čase filmov (skoraj) niti ne snemamo! Za komentar na stavko v Hollywoodu in še vedno nevzdržne razmere na področju filma pri nas smo torej povprašali dva upa slovenske kinematografije, Jana Cvitkoviča (V leru, Kruh in mleko) in Marka Naberšnika.

Cvitkovič: Na FSRS-ju filma ne marajo
Cvitkovič je za MMC povedal, da slovenski filmarji pravzaprav "že stavkajo in nič ne snemajo - a ne prostovoljno". Po njegovih besedah jih je v to prisilil Filmski sklad Republike Slovenije, kjer je vodilnim, ki jih je na položaje postavilo kulturno ministrstvo in imajo v rokah vse vzvode, za film popolnoma vseeno - pravzaprav ga ne marajo. Prepričan je, da tudi z javnim pozivom k stavki - torej z organizirano kolektivno akcijo, ki jo "predlaga" Smasek v komentarju (Ne)slovesno, ne bi dosegli ničesar.

Naberšnik: Če ni osnov, ni učinka
Naberšnik, podpisal se je pod drugi najuspešnejši slovenski film vseh časov, Petelinji zajtrk, ki medtem ko nadaljuje pohod po slovenskih kinematografih, že diha za ovratnik Djurićevemu Kajmaku in marmeladi, pa je za MMC povedal, da Slovenija scenaristov v pravem pomenu besede pravzaprav nima, saj ni prave izobraževalne baze, so le scenaristi samouki. Tudi Naberšnik sam in Djurić sta po izobrazbi filmska režiserja, je dodal mladi filmar, ki je tudi asistent pri predmetu televizijska režija na AGRFT-ju. V ZDA pa, ravno nasprotno, obstaja velika baza - scenaristi imajo svoj sindikat, tam se obračajo milijonski posli - scenaristi pišejo za šove, kot je Lettermanov, pa za humoristične nanizanke, kot so Prijatelji. Film je v ZDA velika gospodarska panoga, tudi zato ima takšen učinek, nadaljuje Naberšnik. Dodaja, da pri nas, dokler ne bo vzpostavljena osnovna filmska produkcija, stavka ne bi imela učinka, najprej je treba vzpostaviti neko kontinuiteto.

Na vprašanje, ali bi morda pomagalo to, da bi se filmarji združili tudi s televizijci in organizirali stavko, pa je Naberšnik odgovoril, da najverjetneje bi in da bo, če se situacija še lep čas ne bo popravila, prišlo do takšnih povezav - že pred časom so se zaradi nevzdržne situacije tako združili slovenski režiserji in producenti.

Alenka Klun