Živojinovićevo zdravstveno stanje se je sunkovito poslabšalo pred prvomajskimi prazniki, poroča srbski časnik Novosti. Sprejeli so ga v beograjsko bolnišnico, kjer je pred štirimi leti po bližnjem srečanju s smrtjo okreval po hudi možganski kapi.

Pred desetimi leti je preživel tudi srčni infarkt, ki mu je oslabil srce, obenem pa je tudi sladkorni bolnik. Njegovo gangreno, ki jo je med drugim zdravil na Kubi, je leta 2014 spet poslabšala poškodba, ki jo je dobil na snemanju filma Led; zaradi napredovanja bolezni so mu v zadnjih dneh v poskusu reševanja življenja tudi amputirali nogo.

Velimir Živojinović je svojo igralsko pot začel na odrskih deskah, od leta 1955, ko je v Pesmi s Kumbare prvič nastopil na platnu, pa se je razraščal v vse večjo filmsko zvezdo. Njegov prvi veliki film je bil Vlak brez voznega reda (1959), kjer je igral kmeta iz Like, ki se po vojni kot kolon seli v Vojvodino.

Odigral je več filmskih vlog kot kateri koli drugi igralec v zgodovini nekdanje Jugoslavije - nastopil je v kar 250 filmih, med drugim v vojnih spektaklih Kozara (1962) in Bitka na Neretvi režiserja Veljka Bulajića ter v filmu Sutjeska (1973), ki ga je režiral Stipe Delić.

Glavne vloge je imel v filmih vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, njegovi liki pa so bili raznovrstni: igral je tako junake kot zlikovce. Film Valter brani Sarajevo je iz njega naredil mednarodno zvezdo (zelo so ga čislali celo na Kitajskem, kjer se je med drugim točilo pivo Valter z njegovo sliko na etiketi).

Igral je tudi v slovenskih filmih Lažnivka Igorja Pretnarja (1965), Povest o dobrih ljudeh Franceta Štiglica (1975) in Hudodelci Francija Slaka (1987). Leta 1967 je z Manco Košir nastopil v kultnem jugoslovanskem celovečernem filmu Breza in bil za vlogo na puljskem festivalu nagrajen z zlato areno, celovečerec Anteja Babaje pa je bil izbran za najboljši film.

Simbol let, ko je bila Jugoslavija filmska velesila
Največjo slavo je Živojinović dosegel z nastopanjem v partizanskih filmih o 2. svetovni vojni, ki so jih snemali v 70. letih; to obdobje izvrstno prikaže dokumentarec Cinema Komunisto srbske režiserke Mile Turajlić.

"Takih filmov ni mogla snemati nobena velesila," v njem pred kamero o zlatih letih partizanskega filma razlaga Živojinović, ki o sebi rad pove, da je v svojih filmih pobil več Nemcev kot cela Pattonova vojska skupaj. "Američani ne bi mogli nikoli posneti Bitke na Neretvi. Ni šans. Da bi imeli toliko tankov, topov, tovornjakov in pušk, in da bi vse to lahko potem zabrisali v reko? Česa takega ni mogel narediti nihče, razen nas. Lahko smo, ker je Tito rekel, da smemo. Takoj ko je on dal svoje privoljenje, si lahko počel, kar si hotel. Lahko si celo razstrelil most." In natančno to so - potem ko jim je Tito odrinil 400 milijonov dinarjev iz državnih rezerv - tudi storili. (Ob tem je treba povedati, da so, ker nobena izmed šestih kamer ni ujela, kako most zgrmi v vodo, v ta del filma vključili še posnetek makete).

Naštete vloge Živojinovića uvrščajo med štiri največje igralske osebnosti nekdanje SFR Jugoslavije, ob bok Ljubiši Samardžiću, Borisu Dvorniku in Mileni Dravić. Zaradi svojega statusa "partizanskega igralca" je bil Živojinović priljubljen pri oblasteh - tesna osebna prijatelja sta postala celo z Josipom Brozom - Titom. V osemdesetih letih je Živojinović svoj imidž akcijskega junaka parodiral s serijo komičnih vlog.

Pri 78-ih pred oltar
Živojinović se je nekaj časa tudi dejavno ukvarjal s politiko; več mandatov je bil poslanec Socialistične stranke Srbije in leta 2002 je tudi kandidiral za predsednika. Nazadnje se je, nepovezano z zdravstvenimi težavami, na naslovnicah znašel leta 2011: po 57 letih skupnega življenja se je sklenil še enkrat - tokrat cerkveno - poročiti s svojo ženo Julijano (Lulo). Predtem je nekaj časa preživel na Kubi in za srbske medije zadovoljen povedal, da so ga tamkajšnji zdravniki in vreme "vrnili v življenje".

Malo manj zadovoljen pa je bil ob novici, da namerava Angelina Jolie s filmom V deželi krvi in medu obiskati tudi Beograd; označil jo je za "kretena", to, da jo je Srbija pripravljena gostiti, pa za "budalost".

"Na Balkanu vloga poišče igralca, in ne igralec vloge"
Veljko Bulajić je Živojinovića ob praznovanju 77. rojstnega dneva in 55-letnice umetniškega delovanja označil kot "edinstvenega igralca jugoslovanske kinematografije". "Njegov talent in energija žarita iz vsakega filma," je poudaril. "Delal sem z velikimi imeni svetovne kinematografije, tudi z Orsonom Wellesom, vendar ima Bata med njimi posebno mesto," je dodal.

Igralec sam pa je tedaj v intervjuju za Tanjug povedal, da je v Srbiji že deset let težko živeti od filma, kaj šele 55 let in da si nikoli ni izbiral filmov. "Na začetku kariere sem moral odigrati veliko likov, da so me ljudje spoznali v raznih vlogah. Polovice svojih filmov nisem gledal zaradi neumnosti, ki sem jih počel v njih," je priznal in dodal, da ne obžaluje niti ene vloge.

Nikoli si ni dopustil privilegija, da bi bil izbirčen in da bi kakšno vlogo odklonil, med drugim zato, ker je menil, da nima pravice, da odkloni nekaj, v kar je nekdo vložil trud - zbral ekipo, našel sredstva. "Nikoli nisem iskal filmov, v katerih bi želel igrati, oni so našli mene. Na Balkanu nikoli ni bilo mogoče, da bi igralec iskal vlogo," je poudaril.