"Čita je bil star okoli 80 let, oboževal je slikanje s prsti in gledanje nogometa, pomirjala pa ga je krščanska glasba," so v osmrtnici svojemu najslavnejšemu varovancu, "ljubemu prijatelju in družinskemu članu", zapisali v zavetišču za primate Suncoast na Floridi, kjer je Čita preživel več kot pol stoletja življenja. Od leta 2001 naprej je bil kot najstarejša opica vpisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

Zadnji preživeli član slavne filmske trojice
Čita je nastopil v 12 filmih o Tarzanu; omeniti velja predvsem Tarzan opičji človek (1932) in Tarzan in njegova prijateljica (1934), filmski klasiki o junaku džungle, v katerih sta glavni (človeški) vlogi odigrala Maureen O'Sullivan in Johnny Weissmüller - za marsikoga še vedno nenadomestljivi in 'edini pravi' Tarzan. Da je imel pet zlatih olimpijskih medalj za plavanje, njegovi javni podobi "mača" gotovo ni škodilo.

Šimpanz je imel pred kamero predvsem vlogo "komičnega elementa", ki so si ga izmislili šele za filmsko adaptacijo; v prvotnih knjigah ga ni. Čita, ki je za šimpanza doživel neverjetno visoko starost (načeloma živijo okoli 35 ali 40 let, v ujetništvu do 60), je bil v marsikaterem pogledu zelo "človeški": rad je videl, da so se ljudje okrog njega smejali, svoje "umetniške" projekte je opustil, ko se jih je naveličal, rad je stal na zadnjih nogah, in če mu kaj ni bilo všeč, je "zagrabil svoje iztrebke in jih zalučal skozi rešetke". Pri tem je menda izvrstno meril.

"Videl je, kdaj imam dober in kdaj slab dan. Če je mislil, da sem slabe volje, me je vedno skušal nasmejati. Bil je zelo dovzeten za človeška čustva," je za časnik Tampa Tribune o svojem pokojnem prijatelju še povedala direktorica zavetišča Debbie Cobb.

Napisal je tudi ... knjigo?
Spomniti velja tudi, da se je James Lever leta 2008 s svojim prvencem, Čitovo "avtobiografijo" Jaz, Čita (Me Cheeta), prebil v širši izbor za bookerjevo nagrado. Res pa je, da ni bila zares zgodba o življenju enega najstarejših šimpanzov na svetu, ki je imel za seboj enajst filmskih vlog, ampak predvsem satiričen pogled na zlata leta Hollywooda.

Svojo zadnjo vlogo je Čita odigral leta 1967, ko se je pojavil v filmu Dr. Doolittle; a slave, ki jo je dosegel s Tarzanom, ni nikoli prekosil.

Prvinski nadčlovek
Tarzan je v svoji biti poosebitev gesla "nazaj k naravi". Kot se za superjunaka spodobi, ni preobremenjen s karakternimi ali telesnimi primanjkljaji in hibami. V izvirniku je opisan kot izjemno atletski tip, visok, čeden, zagorel (a Kavkazec), pogumen, bister in vdan. Čeprav je sposoben živeti med ljudmi, raje "odstre tanko prevleko civilizacije".

Pečat časa
Spletna filmska baza podatkov IMDB našteje kar 88 filmov med letoma 1918 in 1999, ki imajo Tarzana že v naslovu. Prvi filmi so se začeli pojavljati še v času nemega filma, ko pa so premikajoče se slike "spregovorile", pa je franšiza sploh vzcvetela. Od začetka sedemdesetih naprej so knjige in filme o Tarzanu pogosto kritizirali kot v nebo vpijoč rasizem. Predvsem v prvih knjigah srečamo precej stereotipnih upodobitev Afričanov; v Tarzanovi vrnitvi 'čemerni' Arabci belce obkladajo s 'krščanskimi psi', temnopolti pa so 'gibki, ebenovinasti bojevniki', ki večino časa 'gestikulirajo in blebečejo' ... Rusi pa goljufajo pri kartah.

Od tridesetih pa vse do šestdesetih let 20. stoletja je bil najslavnejši (a sploh ne edini) lastnik ledvenega predpasnička Johnny Weissmüller. Poznejše predelave zgodbe so si med seboj precej nasprotovale; tako je nov začetek pomenil Disneyjev animirani film iz leta 1999, ki se je zopet začel opirati na izvirno zgodbo. Prvi roman, Tarzan of the Apes, je leta 1914 spisal ameriški pisatelj Edgar Rice Burroughs (podpisal je še približno pol ducata nadaljevanj), že dve leti prej pa se je lik pojavil v reviji.