Srbski predsednik Boris Tadić, njegov makedonski kolega Branko Crvenkovski in igralec Sergej Trifunović na prizorišču snemanja filma. Foto: Reuters
Srbski predsednik Boris Tadić, njegov makedonski kolega Branko Crvenkovski in igralec Sergej Trifunović na prizorišču snemanja filma. Foto: Reuters
Boris Tadić, Branko Crvenkovski in Viktor Gaber z majico z logom filma. Foto: Reuters

Za koprodukcijo filma, ki pripoveduje o življenju obmejne enote jugoslovanske vojske v letu 1987, času, ko so se vsi zavedali, da se bo zgodilo nekaj velikega, niso pa točno vedeli, kaj, so se odločili, ker si le tako lahko pridobijo dovolj sredstev. Filmski sklad Republike Slovenije je tako prispeval 30 milijonov tolarjev. Film, ki naj bi v kinematografe prišel v enem letu, režira Rajko Grlić, v njem pa igrajo Toni Gojanović, Sergej Trifunović in Emir Hadžihafizbegović.

Del kolektivnega spomina
Hrvaški režiser je povedal, da je posnel zgodbo, ki je bolj ali manj del kolektivnega spomina vseh narodov nekdanje Jugoslavije, s filmom pa želijo ugotoviti tudi, kako se je lahko zgodilo, da je na tem območju izbruhnila vojna, ki je zahtevala okrog 250.000 življenj in vplivala na življenje več sto tisoč drugih.

Namen filma ni katarza
Karavla je prvi film, pri katerem sodelujejo vse nekdanje republike, z njim pa ne želijo posneti filma, ki bi prinesel spravo in pomiritev, ampak le izdelek, ki se ne bi postavljal na nobeno (sprto) stran, kar je bil namen večino do zdaj posnetih filmov s to tematiko. Največ uspeha sta do zdaj imela slovensko-francosko-italijanska koprodukcija Nikogaršnja zemlja, ki je leta 2002 prejela oskarja za najboljši tuji film, in Lepe vasi lepo gorijo.

Sredstva in ekipa iz vseh držav
Tako kot sredstva tudi 120-članska ekipa prihaja iz vseh republik. Niti v rokah drži hrvaški režiser, v glavne vloge pa so zasedli igralci iz Bosne, Srbije in Hrvaške. Že pred začetkom snemanja jih je režiser povabil na skupno druženje, da bi se naučili skupaj delati kljub medsebojnim razlikam.

"Prvič so skupaj z vsemi slabimi spomini in frustracijami, in zato zna biti sodelovanje zanje precej naporno. Še posebej težko je za mlade, ki živijo v okolju, v katerem je jasno zaznati nacionalizem," je povedal Grlić, ki upa, da gre za prvo od več koprodukcijskih filmov na tem območju. "Države so premajhne in večinoma prerevne, da bi lahko same snemale visokoproračunske filme, zato je edina rešitev sodelovanje," je dodal.