Zgodba o treh vojnih novinarjih na območju nekdanje Jugoslavije avtorja Edvarda Žitnika začne svojo pripoved o nekem povsem običajnem dnevu v sarajevski Dobrinji, ko je film prerasel v življenje in življenje v smrt. Dokumentarni film je bil na ogled na 1. programu Televizije Slovenija.

Nenavadno prijateljstvo v vojnih okoliščinah
Gre za zgodbo Mladininega novinarja Iva Štandekerja in fotografa Diega Andresa Gomeza in ameriške fotorporterke Schneider Jane, ki so se spoznali v koloni blokiranih vozil tik pred Šentiljem. V svojem besedilu Bitka pri Štrihovcu je Štandeker zapisal: »Pri prvem tovornjaku ležijo trupla in ranjeni. Z one strani dim in neka ženska v angleščini kriči, da naj nekdo že prinese nosila ... Diego in ženska, ki mora biti tudi fotograf, vlačita telesa iz jarka ... V zračnem napadu je samo ona ostala cela.« Ženska je bila Jana Schneider, ki se je ravnokar vrnila iz Etiopije, v Sloveniji pa je pokrivala svojo trinajsto vojno.

Med trojico se je pred Šentiljem spletlo nenavadno prijateljstvo, ki je raslo skozi njihova novinarska pokrivanja vojne v nekdanji Jugoslaviji, končalo pa se je s tragičnim dogodkom v Sarajevu, ko je eksplozija granate odnesla življenje Iva Štandekerja in zaznamovala usodo Jane Schneider. Fotoreporterka je o travmatični izkušnji prvič spregovorila pred kamero Edvarda Žitnika, ki je sicer znan tudi po televizijskih dokumentarcih Rex, Solinar, Gospod profesor in drugih.

Kako je film nastajal
V kratkem telefonskem pogovoru nam je režiser Edvard Žitnik razložil, kakšni so bili vzgibi za snemanje dokumentarnega filma in kakšne težave so ekipo, predvsem pa njega kot režiserja ovirale.

Osnovna ideja za film je prišla od Janija Virka, ki je Iva Štandekerja poznal že iz študentskih časov, ko sta skupaj obiskovala filozofsko fakulteto. Na Virkov predlog, da naj se posname zgodba Štandekerjevega življenja, je režiser takoj pritrdil, vendar pa pod pogojem, da bo dokumentarni film prikazal tudi tisto plat zgodbe, kot jo je doživela Jana Schneider.

Prav zato so priprave na snemanje potekale skoraj štiri leta, ker je Žitnik vsekakor želel najti ameriško fotoreporterko, kar pa je bil svojevrsten podvig. Po tragičnem dogodku v Dobrinji, ki je Schneiderjevo zaznamoval tako po fizični kot po psihični plati, je Schneiderjeva izginila tako rekoč brez sledu.

Žitnik in ekipa so jo našli v Ameriki, kjer je bila nekaj časa celo brezdomka, nekaj časa je živela pri starših, a je vedno znova izginila, službo vojne reporterke pa je opustila. Tudi potem, ko jo je ekipa že našla in se domenila z njo za intervju, si je Schneiderjeva premislila in zavrnila pogovor. A so jo le uspeli prepričati, da je z njimi delila svoje izkušnje, kar je bilo verjetno tudi zanjo nekaj novega, saj je prvič delila spomine z ljudmi, ki jim je bilo vojno dogajanje na tleh nekdanje Jugoslavije blizu.

L. Š.