Vojaki so kamere pritrdili tudi na tanke in druga vozila in tako gledalcem omogočili pogled, ki ga imajo vojaki, ki potujejo bojem nasproti. Foto: EPA
Vojaki so kamere pritrdili tudi na tanke in druga vozila in tako gledalcem omogočili pogled, ki ga imajo vojaki, ki potujejo bojem nasproti. Foto: EPA
Ameriški marinci v Iraku
Deborah Scranton posnetkov ni cenzurirala. Kaj pa samocenzura vojoakov? Foto: EPA

Tako je razmišljala režiserka Deborah Scranton, ki te dni predstavlja svoj dokumentarec The War Tapes (Posnetki iz vojne). Scrantonova je ameriškim enotam v Iraku "v roke potisnila" kamero in jim predlagala, da bi ji več mesecev pošiljali posnetke, ki bi jih sama povezala v film. Pet vojakov je sprejelo njeno ponudbo in kar leto dni skupaj z orožjem naokoli prenašalo tudi videokamero. Scrantonova zagotavlja, da posnetkov ni cenzurirala. Izločila je le posnetek dogajanja iz Faludže po koncu vojne. Morda so bili vendar preveč grozni za "občutljive želodce" Zahodnjakov.

Nasprehod po bojnem polju
Ker posnetki niso bili podvrženi rigorozni cenzuri, lahko gledalci spoznajo popoln kakos, v kakršnem so se znašle ameriške enote v Iraku. Film prikazuje trenutke, ko pravzaprav nikomur, niti poveljnikom, ni bilo popolnoma jasno, kaj se sploh dogaja in kakšne so njihove naloge. Deborah Scranton si je želela ljudem prikazati ravno posnetke, ki prikazujejo vojno v vsejnjeni absurdnosti. ''Verjamem v moč empatije,'' pravi Scrantonova in izjavo pojasni: ''Drugače kot v drugisvetovni vojni, kjer so vsi ''živeli z vojno'', obstaja danes velik prepad med tistimi, ki dejansko poznajo vojake, in tistimi, ki jih ne. Ena od moči filma je, da nam omogoči uro in pol dog sprehod v čevljih vojakov.''

Kaj narediti z 998,5 urami posnetkov?
Ko je bilo velikopotezno snemanje, ki ga je vodilo pet vojakov – te je Scrantonova izbrala med 10 prostovoljci – pri koncu, se je nabralo kar za 1.000 ur posnetkov. Te je bilo treba skrčiti na največ pičli dve uri. Ko je zbrala posnetke,se torej za Scrantonovo, ki je zaradi izmenjavanja informacij z vojaki, ki so bili na drugem koncu sveta, prebedela številne noči, še ni bilo pri koncu. Skupaj s producentom in uirednikom Stevom Jamesom se je lotila izločevanja "odvečnih" posnetkov. Na koncu je nastal film, dolg 97 minut.

Deborah Scranton se je za delo z več – četudi neizučenimi – snemalci odločila tudi zaradi svoje nekdanje kariere, ko je režirala prenose športnih tekmovanj. Tudi tam je morala namreč določiti smiselnozaporedje vklapljanja različnih snemalcev in njihove posnetke združiti v smiselno "zgodbo". Očitno se je zares dobro naučila obvladovanja posnetkov istega dogajanja z več zornih kotov. Njen novi film The War Tapes je namreč na letošnjem filmskem festivalu Tribeca zmagal v kategoriji dokumentarcev.