Pred nekaj dnevi pa je na festivalu Cinehill v hrvaškem Gorskem kotarju prejel tudi nagrado združenja filmskih kritikov Fipresci.

Stefan Komandarev, rojen leta 1966 v Sofiji, je najprej diplomiral iz medicine. Kot mlad zdravnik je delal v ambulanti otroške psihiatrije. Leta 1994 so prav v tej ambulanti prejeli donacijo, dve kameri, montažno mizo in magnetofon, ki naj bi jih uporabljali za snemanje filmov za študente medicine. Predstojnik klinike se je odločil, da se je moral s kamero spoprijeti Komandarev. S kamero je snemal ob koncih tedna, ponoči je posnetke montiral. Potem je začel študirati film. Konec devetdesetih je diplomiral iz filmske in televizijske režije na Novi bolgarski univerzi in kmalu zatem ustanovil svoje produkcijsko podjetje Argo Film.

Celovečerne filme snema vse od leta 2001 naprej, začenši z dramo Pasje zavetišče in dokumentarnim filmom Kruh nad ograjami. Že leta 2004 je na filmskem festivalu goEast v Wiesbadnu za svoj film Abeceda upanja, v katerem je obravnaval življenje pravoslavnih in muslimanskih družin na bolgarsko-grški meji, prejel nagrado za najboljši dokumentarec.

Veliko pozornost je zbudil tudi njegov film Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom, posnet v bolgarsko-slovensko-nemško-madžarski koprodukciji po literarni predlogi Ilije Trojanowa. Film ceste, v katerem se glavni junak s svojim starim očetom s kolesom vozi od Nemčije do Bolgarije in pri tem prečka tudi Slovenijo, je osvojil več kot 20 nagrad na svetovnih filmskih festivalih in bil izbran za bolgarskega kandidata za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film. Po drami Sodba iz leta 2014, ki se je dogajala na bolgarsko-turško-grški meji, koder sin in oče tihotapita sirske begunce, je leta 2017 posnel večkrat nagrajeni film Smeri, ki s prepletanjem zgodb sofijskih taksistov v eni noči razkriva stanje bolgarske družbe.

Prav s filmom Smeri je začel tudi sodelovanje s scenaristom Simeonom Vencislavovom, s katerim načrtujeta zdaj že četrti film sprva načrtovane trilogije. Po filmu Obhodi, v katerem se je posvetil policistom v Bolgariji, je pred kratkim v Karlovih Varih glavno nagrado prejel njegov film Blagine lekcije, ki v ospredje postavlja položaj upokojencev v sodobni Bolgariji.
Blaga je sedemdesetletna nedavno ovdovela nekdanja učiteljica bolgarščine in ženska s trdnimi moralnimi načeli. Ko ji telefonski goljufi ukradejo denar, ki ga je prihranila za možev grob, mora najti nov vir zaslužka ... Gre za dramo z žanrskim podtonom, v kateri je glavno vlogo izjemno zaigrala Eli Skorčeva.

S Stefanom Komandarevom, ki bo v jeseni prejel tudi nagrado Darka Bratine, smo se pogovarjali na festivalu v Karlovih Varih.

S filmom Smeri ste začeli filmsko trilogijo, ki obravnava najbolj pereče teme sedanje bolgarske družbe – položaj delavcev, starejših, prebežnikov. Kaj je tisto, kar vas je spodbudilo k tovrstnim temam?
Najprej smo mislili, da bo to trilogija, zdaj pa načrtujemo že četrti film. Pred tem sem snemal filme, ki so obravnavali to, kar se dogaja danes, vendar sem pogled usmeril nazaj; v filmih sem raziskoval, kaj vse je Bolgarija doživela v 45 letih komunizma. V nekem trenutku so ta leta postala izgovor za vse, kar se danes dogaja v Bolgariji. Priznali smo si, da so stvari težke, a zanje smo vedno krivili teh 45 let. Toda v nekem trenutku po letu 1989 se je izgovor, da se vse to dogaja zaradi tistega, kar je bilo v preteklosti, obrabil, in to me je prisililo, da sem pobliže pogledal, kaj se dogaja tukaj in zdaj, in diagnosticiral situacijo. Kot verjetno veste, sem bil včasih zdravnik in nekoč so nas na medicinski fakulteti učili prav to, da je prva naloga na začetku kakršnegakoli zdravljenja postaviti natančno diagnozo. Ugotovil sem, da diagnoza, da je vse to zato, ker smo imeli 45 let komunizma, čeprav imamo zdaj že kakšnih trideset let nekaj drugega, očitno ni najbolj natančna in ne deluje.

Kako se v to diagnostiko umešča tretji film, Blagine lekcije?
Prvi film smo posneli o taksistih, potem o policistih, za tretjega pa nisem imel takoj ideje. To je bilo obdobje, v katerem sem sam imel veliko težkih življenjskih izkušenj. Umrli so mi starši, z njima sem preživel zadnja leta njunih življenj. S scenaristom Simeonom Vencislavovom sva se takrat odločila, da posnameva, kot sva temu rekla, film o generaciji najinih staršev. O ljudeh, ki so vse življenje dostojno delali, vendar pa so se izkazali za največje žrtve tako imenovanega prehoda v demokracijo in tržno gospodarstvo. Na splošno so prikrajšani za najbolj osnovne stvari. Gre za življenje na robu preživetja, dobesedno. Ne vem, kako bi starši zmogli brez moje pomoči. Moj oče je bil profesor na Bolgarski akademiji znanosti, zato njegova pokojnina ni bila najnižja, pa vendar mu, potem ko je kupil vsa potrebna zdravila, ni od nje skoraj nič ostalo. Hvala bogu, da sem bil tam. Ogromno je starejših ljudi, ki so povsem sami, saj je tretjina prebivalstva pobegnila v tujino. Tako sem dobil idejo, da se v filmu posvetim tej generaciji. Seveda sva s Simeonom začela iskati nekakšen zaplet, ki bi bil nosilec zgodbe, in tako sva se odločila za telefonske prevare, saj so precej pogoste. Veliko naših bližnjih je postalo žrtev tovrstnih kraj. Takšen zaplet nama je omogočil jasno dramsko pripovedno strukturo, na podlagi katere sva lahko zasnovala zgodbo.

Nam lahko poveste za kakšne prevare gre? Vemo, da ste tudi za scenarija prejšnjih dveh filmov opravili obsežni raziskavi. Kako je bila ta videti tokrat?
Na splošno so vse prevare enake, seveda z različicami. Naš prejšnji film je govoril o policistih in takrat sem se spoprijateljil z veliko policisti, saj se je izkazalo, da je v Bolgariji tudi veliko spodobnih policistov. Sami so mi povedali zanje. Srečala sva se s policisti in vpeljali so naju v svet telefonskih goljufij. Potem sva se srečala z bolgarsko novinarko, ki je o tem pisala. Srečala sva se tudi z žrtvami teh prevar. Vrhunec raziskovanja pa je bil, ko smo v kavarni v mestu Ruse imeli tajno srečanje s pravim telefonskim goljufom, ki zdaj tega ne počne več in se je želel pokesati, zato nama je povedal vse, prav do podrobnosti. Med drugim je tudi odigral različne vloge, ki jih igrajo tovrstni prevaranti. Ob tem sem se počutil zelo nenavadno, saj sem vedel, da je goljuf. Vseeno sem mu stoodstotno verjel. Tako dobro je igral, če se lahko tako izrazim. S soscenaristom sva s pomočjo teh raziskav napisala scenarij in ga nato razvijala na nekaj scenarističnih delavnicah. Potem ko smo začeli scenarij vaditi z igralci, nam je to vzelo kakšne štiri, pet mesecev in v tem času igralci običajno postanejo nekakšni soscenaristi, saj skupaj spreminjamo scenarij. Na moje veliko veselje smo veliko dialogov skrčili. Všeč mi je, da je dialogov čim manj, zato veliko stvari spremenimo, in na koncu pridemo do tega, kar gledate na platnu.

Blaga, osrednji lik v filmu, je izjemna prav zaradi kompleksnosti, ki ste jo skupaj z igralko Eli Skorčevo, ki je, mimogrede, čudovita, zgradili. Kako je potekal razvoj njenega lika?
Mislim, da so liki, ki se v filmu postopoma razvijajo in nas nato presenetijo, najbolj zanimivi. Tako smo tudi lik glavne junakinje snovali korak za korakom. Na začetku sem imel v glavi podobe svojih učiteljev, svojo učiteljico književnosti, strogo, nepopustljivo glede slovnice in tako naprej. Potem smo že med delom scenariju z ekipo ves čas dodajali podrobnosti, na tablo smo risali diagrame za razvoj likov, si zapisovali, kaj je treba dodati, na kateri točki in tako naprej. To je bila druga faza, tretja faza pa je bilo delo s samo Eli Skorčevo, s katero smo imeli veliko srečo, saj že tri leta ni igrala, mi pa smo jo odkrili po naključju. V nekem parku se je sprehajala s psom in tam smo naleteli nanjo.

Film kmalu prevzame trilersko vzdušje. Kako razmišljate o vpeljavi žanrskih prvin v svoje filme?
Zame je razmejevanje med komercialnim filmom, namenjenim zabavi, in umetniškim filmom nekoliko umetno, saj se mi zdi, da je najpomembnejše sporočilo, ki ga film ponudi, njegove sugestije. Zelo pomembno je tudi, da film gledalca vodi, da ga potegne v dogajanje in čim bolj posrka vase. Za ta film smo izbrali okvirno strukturo trilerja, saj tako postane zelo gledljiv. To je nekaj, kar sem poskušal narediti že s svojimi prejšnjimi filmi, zato zame to ni nekaj novega.

Konec filma gledalca preseneti, hkrati pa ne ponudi vseh odgovorov. Ste izbirali med različnimi zaključki?
To je najbolj logičen konec. Pravzaprav bi bil po mojem mnenju vsak drug konec presenetljiv, saj je film od samega začetka na poti degradacije, zato se mora tako tudi končati. Razmišljali smo tudi o drugih možnih koncih, vendar jih je scenarij nekako zavrgel, saj so se zdeli nenaravni. Blagin lik, njena zgodba in zgodba, ki jo poskušamo povedati o težkem položaju upokojencev v Bolgariji, v tem trenutku ne morejo imeti srečnega konca. Sicer pa je konec do neke mere odprt, Blaga se nekam nameni, zdaj pa naj gledalec sam razmisli o tem, kam gre. Svoje filme nerad končujem takrat, ko je na vsa vprašanja že odgovorjeno. Zelo mi je všeč, kar pravi Andrej Zvjagincev, da morajo filmi vzbujati moralno tesnobo. In mislim, da ta konec vzbuja moralno tesnobo.

V vaših filmih ne manjka humorja, tudi liki sami so kljub težkim situacijam pogosto vsaj malce komični. Kako uravnovešate resne teme s tovrstnim pristopom?
Ustvariti like, ki so samo žrtve, katerih življenja so žalostna in depresivna, je prelahko, hkrati pa ne prav preveč zanimivo. V resničnem življenju so ljudje kompleksni. Ne glede na to, kako težko življenje imajo, najdejo način, da se šalijo, zabavajo in smejijo. Če torej upamo, da bomo resničnost poustvarili na pristen način, je to tisti pristen način. Z drobnimi nasmehi, šalami, če hočete, saj je to resnično življenje. In to je za preslikavo na film veliko težje in veliko bolj ambiciozno.

Nekje sem prebrala, da filme, kakršni so vaši in filmi drugih bolgarskih režiserjev, ki načenjajo podobne teme, nekateri bolgarski politiki označujejo za pretirano pesimistične.
Nedvomno obstajajo takšni glasovi, vendar jih ni veliko. Sam imam v Bolgariji določeno občinstvo, ki čaka na moje filme. Za zdaj pri filmih v Bolgariji na srečo nismo imeli nobenih težav glede svobode izražanja. Seveda pa obstajajo glasovi, ki pravijo, da so naši filmi preveč mračni. Omenili ste film Smeri. Nedavno sem se z vašo novinarsko kolegico pogovarjal o tem filmu in tudi ona mi je rekla, da so se, ko je ta film prišel leta 2017 v kinodvorane, pojavljali glasovi, ki so ga označevali za preveč temačnega. Danes pa se ji zdi, da bi lahko Smeri glede na to, kaj se zadnjih pet let dogaja v Bolgariji, označili za romantično komedijo. Nekateri bi zagotovo želeli, da bi delali bolj komercialne filme, zame osebno pa je, ker živim v Bolgariji, ker je tam moja družina, tam so moji otroci, ker me to, kar se v državi dogaja, prizadene, saj jo imam zelo rad, kar najbolj običajno, da poskušam na stvari opozarjati tako, kot znam; ne čutim želje po tem, da bi gledalce samo zabaval.

Kaj je za vas pri filmskem ustvarjanju najtežje?
Morda je še najtežje pisanje scenarija, zato tega ne počnem sam, to počneva skupaj s Simeonom Vencislavovom. Vsakič, ko izbereva določeno smer filma, določeno zgodbo, ima vsaka naslednja faza ustvarjanja veliko trenutkov užitka in zadovoljstva, ko vidiva, kako se stvari začnejo sestavljati, kako gredo v eno ali drugo smer. Tako se iz procesa nastajanja filma spominjam predvsem lepih trenutkov, tega, kako sva prišla do določene ideje med pisanjem scenarija, ki nama je bila zares všeč, in si rekla, da je to to. Ali pa kako je med vajami nastalo nekaj novega, kar je bilo boljše od tistega, kar je bilo že napisano. Največji užitek pa je snemanje filma, saj takrat stvari zaživijo, in to so tisti majhni čarobni trenutki, ko vidiš, kako nekaj, o čemer si razmišljal, kar si napisal, kar nenadoma zaživi, za kar konec koncev poskrbijo igralci, ki so glavni čarodeji. Tako se običajno ne spomnim nobenih večjih težav. Seveda so kronične težave, povezane s počasnim postopkom financiranja, z administrativnimi težavami. Pri tem filmu smo kar leto in pol čakali, da sprejmejo novi zakon o filmu. Čakali smo na sprejetje pravilnika zakona in zato kar leto in pol bolgarska kinematografija ni delovala. Bili smo na čakanju, in to je nekaj, kar je zelo težko, saj si pripravljen in želiš si, da bi lahko začel snemati že jutri. Pridobil si nekaj sredstev, vendar so ta le na papirju. V resnici jih ni. Tako je bilo tudi s tem filmom, ki smo ga začeli snemati s posojilom in kmalu, hvala bogu, nekaj tednov potem, dobili prvo financiranje. To so torej težave, vendar te za občinstvo niso zanimive. Za občinstvo je pomembno tisto, kar bo videlo na platnu.

Kako vidite pogoje za filmsko ustvarjanje v Bolgariji?
Mislim, da je prav ta novi zakon o filmu, čeprav ni popoln, vlil nekaj optimizma. Obstajajo določene težave, ki jih je še treba odpraviti, vendar nam omogoča več sredstev, do njih lažje dostopajo mladi filmski ustvarjalci, da lahko posnamejo svoje filme. Obstajajo nove možnosti, kot je mikrofinanciranje, financiranje prvencev in tako naprej. Zato sem na splošno optimističen. Vprašanje je tudi, kaj naj bi se snemalo, saj se od zgoraj pojavljajo glasovi, da bi morali snemati več komercialnih filmov. Sam pa vem, da tudi mladi filmski ustvarjalci poskušajo slikati portrete naše družbe in tega, kar se v njej dogaja, kar je pogosto žalostno. Vendar pa je dobra plat tega, da je Bolgarija polna zgodb, ki kar kličejo po snemanju, zgodb, ki so kot narejene za filmsko platno.

Na začetku ste omenili, da snujete že četrti film sprva načrtovane trilogije. Nam lahko poveste, kakšen film pripravljate?
Trenutno smo sredi aktivnih priprav in upamo, da ga bomo lahko posneli marca in aprila prihodnje leto. Ne vem, ali gre za četrti del trilogije, vendar bo šel zagotovo v bolj ali manj v podobno smer. Imam veliko prijateljev sindikalistov, ki se že dlje časa ukvarjajo s težavami v bolgarski tekstilni industriji. Izkazalo se je, da je v Bolgariji veliko tovarn oblačil, kjer šivajo oblačila za velike blagovne znamke, tudi nekatere med najdražjimi. Tam delajo ženske, ki prejemajo mesečno plačo v višini 350 ali 400 EUR, delajo pa po 12 ur na dan, tudi ob sobotah. Stopnja izkoriščanja je tam zelo visoka. Že dolgo razmišljam o tem, da bi posnel nekaj v zvezi s tem. Med pandemijo so bili prvi kraji, kjer je prišlo do izbruhov okužb s covidom, tekstilne tovarne. Tovarne, kjer so delavke v tesnih prostorih in ni prezračevanja. In poleg tega polovico tega denarja, torej od 400 evrov plače, 200 evrov delavka dobi samo, če ni zamudila niti enega delovnega dne. Temu se reče dodatek za prisotnost. Med pandemijo se je izkazalo, da je bilo veliko teh žensk bolnih, vendar so preprosto jemale zdravila za zniževanje vročine, da drugi ne bi opazili, da so bolne, da ne bi izgubile polovice plače. Prav ta zgodba se je znašla v scenariju novega filma in ima zelo lep naslov, saj na etiketah teh oblačil piše Made in EU, zato smo tudi naš projekt poimenovali Made in EU.