25 let pozneje so se v New Yorku, pod okriljem festivala Tribeca (na katerem je svojo 45-letnico praznovala tudi ekipa Botra), zbrali Quentin Tarantino ter igralci Steve Buscemi, Michael Madsen, Tim Roth in Harvey Keitel; na okrogli mizi so nanizali nekaj anekdot o nastajanju danes kultnega filma. "Toliko stvari je bilo pri tem filmu, pri katerih nisem imel pojma, kaj počnem," je prostodušno priznal Tarantino. "Danes bi se vsega skupaj lotil malo drugače."

Zašuštran rop gospodov Oranžnega, Belega in Roza
Quentin Tarantino je Stekle pse napisal v enem zamahu, v treh tednih in pol, leta 1992 po njem posnel svoj filmski prvenec in tako zakoličil svojo prepoznavno, "tarantinovsko" poetiko. Film je tako rekoč čez noč zaslovel in si pridobil status kultnosti ter avtorja vpisal med najdrznejše in kontroverzne cineaste svoje generacije; žanr t. i. gangsterskega filma in popkultura na splošno po njem nista več ista.

Šest najetih kriminalcev, ki se med seboj ne poznajo, izvede rop. Preprosta akcija se izrodi v krvav obračun – alarm zazvoni prezgodaj, policija pride sumljivo hitro – očitno so padli v zasedo. Po neuspelem ropu se "nakapljajo" v opuščeno skladišče in si skušajo ustvariti jasnejšo sliko, kaj se je sploh zgodilo, kdo je preživel in kdo ubit in ali je dogovorjeno zbirališče sploh še varno. Med čakanjem na rešitev skušajo odkriti "podgano" (izdajalca) v svoji sredi …

Kilav krst na Sundanceu
In če je bila projekcija Steklih psov eden izmed adutov letošnje Tribece, je bilo krstno predvajanje na Sundanceu leta 1992 po Tarantinovih besedah - polomija. "To je bilo naše čisto prvo javno predvajanje. Niso imeli prave leče za projektor, pa sem jim vseeno pustil, da so ga zavrteli." Od tam naprej je šlo samo še navzdol: "Film se približuje končnemu vrhuncu in kar naenkrat se v dvorani prižgejo luči. Potem se spet ugasnejo in potem, skoraj kot bi bilo nalašč, na čistem vrhuncu odpove elektrika in se vse skupaj ugasne. Aha, tako je torej, če gledaš svoj film v javnosti, sem si mislil. Klinčeva katastrofa."

Mimogrede, kilava sreča se ni kaj dosti izboljšala, ko je šel film na festivalsko turnejo. "Bilo je super, ker predtem nisem kaj dosti potoval niti iz Los Angelesa, kaj šele na druge celine. Ampak pri festivalih je težava v tem, da ljudje včasih ne vedo, kaj bodo gledali. Preberejo kratek sinopsis in to je vse - jasno, da včasih naletijo na kaj, česar niso pričakovali, in hočejo oditi."

Preveč celo za želodec velikega Wesa Cravna
"In tako sem začel šteti ljudi, ki so predčasno zapuščali dvorano." Na eni projekciji jih je bilo kar 33, se spominja še danes. Celo na festivalu v Sitgesu v Španiji, ki je v celoti posvečen srhljivkam, je iz dvorane pobegnilo pet ljudi - med njimi "mojster groze" Wes Craven. "Resno? Klinčev tip, ki je posnel Zadnjo hišo na levi? Zanj je bil moj film prehud?"

A splošno soglasje je bilo na koncu drugačen: film se je izkazal za enega izmed uspešnic Sundancea, v distribucijo ga je odkupil studio Miramax in režiser je kmalu dobil četico zagrizenih oboževalcev. Seveda so bili Stekli psi zaradi nazornih prizorov nasilja tudi kamen spotike: do leta 1995 film denimo v Veliki Britaniji sploh ni smel iziti na videokaseti.

Danes ikonični igralci so bili takrat tvegana izbira
Film pa zvezde ni naredil samo iz režiserja, ampak tudi iz igralske zasedbe: svojo veliko priložnost so dobili Steve Buscemi, Michael Madsen in Tim Roth; zadnji Stekle pse še danes opiše kot "kolosalen preobrat" v svojem življenju. No, Harvey Keitel je takrat že bil zvezdnik in Tarantino se je moral precej potruditi, da mu je scenarij sploh spravil v roke (producent filma je bil poročen z učiteljico igre, ki je igralca poznala). "Taktika se je obnesla," se spominja Tarantino. "Kmalu nam je pustil sporočilo: Prebral sem scenarij, super je, še producirati sem pripravljen, če bo to pospešilo projekt. Pokličite me nazaj. To je bil začetek začetka. Izjemna izkušnja."