Pravo vprašanje direktorica Filmskega sklada RS-ja vidi v tem, koliko producentov sploh podpira predsednika Gospodarskega združenja (GIZ) slovenskih filmskih producentov Žbontarja in GIZ. Žbontar, nadaljuje Stergelova, je dobro seznanjen z izidom tožb v zvezi z zakonitostjo njenega imenovanja, ki jih je podal neizbrani kandidat Igor Kadunc.

Kadunčevo tožbo je Državno pravobranilstvo RS-ja zavrnilo, piše Stergelova, in ugotovilo, da je novi zakon o javnih skladih (28. julij 2008) med njenim imenovanjem (14. oktobra 2008) že veljal, zato so bile navedbe tožnika, češ da je odločba o imenovanju nična, neutemeljene. Kadunc je svojo tožbo umaknil tudi na socialnem in delovnem sodišču, ki mu je naložilo plačilo vseh stroškov te neutemeljene tožbe, navaja direktorica sklada.

Od predsednika združenja producentov GIZ-a Stergelova zahteva, da "navede, na katerem občnem zboru združenja so obravnavali mojo razrešitev, koliko je bilo prisotnih članov, kdo je vodil zapisnik in podpisane izide glasovanja o podpori ali nepodpori sklepu nadzornemu svetu Filmskega sklada RS-ja". Če tega ne bo objavil, bo dokazal, meni Stergelova, da so njegove izjave naročene in plod lobiranja zelo ozke skupine producentov, ki niso bili zadovoljni s "transparentnim in nepristransko vodenim javnim pozivom za sofinanciranje filmskih projektov za leto 2009".

DSFU: Škoda je ogromna in ves čas še narašča
Nazadnje se je oglasilo tudi Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU), ki podpira napore nadzornega sveta Filmskega sklada RS-ja za sanacijo katastrofalnega organizacijskega in poslovnega stanja na tej ustanovi. Skrajni čas je, da se zaustavi razgradnja slovenske kinematografije. To je, piše v izjavi za javnost, začela prejšnja vlada in v njenem imenu izvajal nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti s svojima oprodama Igorjem Prodnikom in Stanetom Malčičem, vse ob uslužni asistenci Jelke Stergel. Škoda je že zdaj ogromna in iz dneva v dan narašča.

Na DSFU-ju upajo, da so nevzdržne razmere v preteklosti vse vpletene poučile, kako nujno je, da se tako, kot je obča evropska praksa, slovenska kinematografija organizira neodvisno od države in da ob tem seveda posluje učinkovito, zakonito in transparentno. Vloga države pri tem je, da to omogoči in tako neodvisnost kinematografije zaščiti.

Dnevnik: "Drobiž" za domače filme
Predlog skladovega filmskega programa za leto 2009 se Dnevniku, ki o tem piše, zdi problematičen, a ne zaradi pravnih razlogov. V program celovečernih filmov so uvrščeni trije projekti, dva od teh pripadata istemu producentu. To je po mnenju komentatorja Zdenka Vrdlovca problematično že zato, ker sklad vzdržuje domačo filmsko produkcijo z "drobižem" v višini podpovprečnega proračuna evropskega filma.

Pisec težko verjame, da oba projekta istega producenta zaslužita uvrstitev v letošnji program. Producent je že v lanskem programu dobil dva celovečerna projekta, še nerealizirana, za sabo pa ima po pisanju Dnevnika (sicer pod drugim imenom) dva zavožena projekta. Težava ni toliko sam producent kot uprava Filmskega sklada RS-ja, ki tega producenta očitno podpira, kar vzbuja vse mogoče sume.

"Nekatere povsem utemeljene, saj je v lanski 'vojni' med producenti, do katere je prišlo zaradi kazenske ovadbe, ki so jo trije člani producentskega združenja napisali zoper Staneta Malčiča in Igorja Prodnika, omenjeni producent znašel med tistimi, ki so nasprotovali tej ovadbi," piše časnik. Sklad mu je lani odobril projekta v času, ko je bil njegova uprava Prodnik. Njegova naslednica bi mu letos namenila še dva projekta. "Preveč banalno in prozorno, da bi s tem še nadaljevali," sklene časnik.

A. K.